KOFETKANJE Z MANCO

Motivacija

2010-06-23T09:05:00.000+02:00

Kadroviki (nismo) v zraku

2010-06-16T10:45:00.004+02:00

V sredo in četrtek 9. in 10. junija se je v Portorožu odvijal tradicionalni kadrovski dogodek Dobri zgledi, kjer se je kadrovska stroka v organizaciji Zveze društev za kadrovsko dejavnost posvečala strukturnim spremembam, ki so zadnje čase dvignile kar precej prahu. Na posvetu se je zbralo približno 120 udeležencev. Za pohvaliti je to, da so bile zastopane vse panoge in dejavnosti in med njimi je bilo veliko novih obrazov, veliko novih kadrovskih strokovnjakov.

Minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik je predstavil časovnico sprejemanja sprememb na področju delovne zakonodaje : Zakon o malem delu, spremembe ZDR, kjer se urejajo odpravnine in odpovedni roki, program aktivne politike zaposlovanja, zakon o trgu dela in zakon o štipendijskem skladu ter do konca letošnjega leta temeljita sprememba ZDR. Pomembno sporočilo s strani ministra za delo je , da je s spremembami treba naprej, da jih je potrebno usklajevati med seboj in da se je potrebno o njih pogovarjati in dogovarjati s ciljem, da bo za vse skupine prebivalstva veljal uravnotežen pristop in da ga bo država lahko finančno podpirala na dolgi rok.

Spremembe pokojninske zakonodaje so se pokazala kot nuja, saj so demografski trendi za populacijo, ki se bo upokojevala od leta 2020 dalje izrazito neugodni. Tako spremembe pokojninskega sistema niso več vprašanje. Če želimo, da pokojnine bodo, do sprememb mora priti, seveda pa je potrebno o njih govoriti, se dogovarjati in razumeti vse vidike te problematike. V ta krog se mora še bolj vključiti kadrovska stroka, več pozornosti bi morali posvetiti informiranju javnosti o vzrokih za nujnost takih sprememb.

Zakoni so tisti, ki nalagajo kadrovski stroki, da jih izvaja, stroka pa tega ne more početi brez ustreznih mehkih znanj. Komuniciranje in nedenarno nagrajevanje, prekinitve delovnih razmerij, upravljanje absentizma to vsekakor zahtevajo. Tekom posveta je bil izpostavljen vidik dela, o katerem se bo v prihodnosti odkrito govorilo, saj je postal vsesplošno prisoten. Stres na delovnem mestu postaja prioriteta s katero se je potrebno ukvarjati, če želijo podjetja poskrbeti za zdravo delovno silo, ki bo sposobna delati do tretjega življenjskega obdobja. V vodeni diskusiji so kadrovski strokovnjaki navedli mnogo koristnih predlogov, kako izboljšati motivacijo za delo, kakšne sistemske spremembe si želijo in izpostavili so to, da je v Sloveniji mnogo dobrih praks, ki bi jih bilo treba objavljati in takim podjetjem ali posameznikom tudi omogočiti primerno državno finančno boniteto.

Strukturne spremembe na vseh nivojih lahko uspejo le, če bomo spremenili tudi razmišljanje v glavah ljudi. Medsebojno smo povezani bolj kot se trenutno zavedamo. Podjetja ne morejo delovati brez ljudi in ljudje brez uspešnih in učinkovitih podjetij ne poskrbeti za ustrezno preživetje v sodobni družbi. Zato je nujno iskati sožitje, skrbeti drug za drugega in tako ustvarjati boljšo, bolj zdravo družbo prihodnosti.

Aktivna udeležba, dinamična diskusija in občasno resni obrazi kadrovskih strokovnjakov na posvetu so pokazali na to, da se kadrovska stroka resno ukvarja s problematiko ljudi tako na operativni ravni kot tudi s prispevki za izboljšanje sistemskih rešitev. Kadrovski strokovnjaki vedo, da morajo spremljati trende poslovanja v podjetju in pravočasno pripravljati ustrezne ukrepe na kadrovskem področju, spremljati spremembe zakonodaje in jih na ustrezen način razložiti zaposlenim, kadroviki vedo, da so vez med zaposlenimi in vodstvom podjetja. Kadroviki stojijo na trdih tleh in prav vsak dan iščejo primerne načine za reševanje zahtev tako s strani vodstva kot s strani zaposlenih. "Za plavanje v zraku zagotovo ni prostora".

Manca Razboršek, vodja projektne skupine
Vanda Pečjak, predsednica Kadrovske zveze Slovenije

Manipulacije farmacevtske industrije

2010-01-31T20:31:00.002+01:00

Kako deluje pravzaprav zdravstvo... razlaga zdravnica, ki je to raziskovala in o tem napisala knjigo.

Prvi del intervjuja

in še drugi del

Slovenski odnos do ustvarjalnosti: Kako iz Slovencev spraviti srednji vek?

2010-01-07T08:25:00.002+01:00

Miha Mazzini je napisal fantastičen članek o slovenski mentaliteti. Definitivno priporočam branje!!!

"Beremo in slišimo, da prihodnost naše države temelji na ustvarjalnosti, inventivnosti, znanju in njegovi uporabi, skratka, očitno smo krepko zagrizli v postindustrijsko družbo enaindvajsetega stoletja. Dokler ne preletimo dnevnih novic in se soočimo s stvarnostjo. Poglejmo, zakaj nam ne gre najbolje in nam bo šlo le še slabše. Začnimo s slovenskim odnosom do umskega dela.

Letošnjo pomlad je predsednik države Danilo Türk podelil visoka državna odlikovanja umetnikom Svetlani Makarovič, Dušanu Jovanoviću in Henriku Neubauerju. Na spletnih portalih se je usulo stotine komentarjev, ki so krenili iz istega izhodišča kot vedno, kadar je omenjena kultura: to so lenuhi, saj nič ne delajo! Banda parazitska ožema nas, davkoplačevalce. Množica je rasla, strinjanje tudi, nakar pa je nekdo opazil, da prejemniki itak niso Slovenci – poglejte le njihove priimke! Dva sta taspodnja, eden je pa švaba. Sledilo je soglasje množice. Nov pronicljivež: tudi predsednik ni naš, preberite njegov priimek! Zaključek: nagrajenci so prefrigani prišleki, ki so se maskirali v Slovence in nategnili našega nemškega predsednika. Pravi Slovenec dela in ni lenuh! Ni kreativen. Če povzamem glas ljudstva: ustvarjalen človek ne more biti Slovenec.

Najprej: čemu sploh spremljati voljo ljudstva v trenutkih, za katere meni, da so anonimni? Ker so takrat res množica in govorijo iz svojih najnižjih delov, torej iz srca in želodca. Pred kamero izločen posameznik bo poskušal ustreči, ne pa se izraziti.

Namenoma sem pozorneje spremljal nagrajevanje kulturnikov v tujini. Angleška kraljica je podelila viteške rede, Obama nagrado pisateljici, ampak nikjer, nikjer niso državljani prišli do podobnih ugotovitev. V čem je razlika med Anglijo, Ameriko in nami?

Lotimo se osnov slovenske miselnosti: Tisti, ki ustvarja, ne dela. Tisti, ki ne dela, naj ne je. Torej mora biti kreativnim ljudem kruh bolj tenko odrezan. Vendar mar ustvarjanje res ni delo? PREBERI ČLANEK V CELOTI"

Zbirka kaktusov se poslavlja

2010-01-04T16:19:00.003+01:00

V življenju včasih pride do nenadnih preobratov, ko je določene stvari potrebno opustiti, zapustiti, pustiti zadaj. Tako se je zgodilo, da sem se preselila in ostala brez prostora za svojo zbirko kaktusov. V novem stanovanju nimam balkona ali dovolj okenskih polic, pri starših doma pa ne ustreznega prostora za prezimovanje. Odločitev, da skoraj 10 let zbiranja kaktusov in sočnic pustim za sabo ni bila lahka, še posebej, ker sem jim eno leto nazaj končno zgradila rastlinjak. Zbirka ni velika (med 150 in 200 primerki), zato sem se odločila, da jo ponudim vsem kaktoljubcem.

Na mesečna srečanja Društva prijateljev kaktusov Slovenije bom tako prinesla kaktuse in jih ponudila simboličnih cenah 0,50 in 1,00 € (toliko, da je vsaj za potne stroške ;)) Na vsako srečanje bom prinesla po nekaj zabojčkov. Nisem bila posebej specializirana za noben rod ali vrsto, zato je možno dobiti vsega nekaj. Nekatere kaktuse sem kupila na društvenih izletih, nekatere dobila pri naših članih…Pustite se presenetiti.

Kogar bi zanimal nakup rastlinjaka 360x260, z debelino leksana 10mm, ki ga je potrebno najprej demontirati pa naj mi piše na mail mancek@gmail.com ali me pocuka za rokav na društvenem srečanju.

Tukaj lahko vidite rastlinjak
Tukaj nekaj starih slik kaktusov

Člani Društva prijateljev kaktusov Slovenije se ob predavanju dobimo vsak prvi petek v mesecu. Predavanje je ob 17:30 na Srednji gradbeni in ekonomski šoli, Dunajska 102, Ljubljana. Spletna stran društva je http://www.kaktusi.si

Ker je zbirka trenutno v gajbicah v garaži mojih staršev, žal ni mogoč kakršenkoli osebni ogled kaktusov, zato bo kaktuse mogoče dobiti le na januarskem in februarskem srečanju DPKS.

Zaposleni aktivno upravljamo spremembe

2009-11-16T08:29:00.002+01:00

Študijski dnevi kadrovskih menedžerjev in strokovnjakov so se tokrat odvijali na Otočcu, kjer smo preživeli dva s strokovnimi tememi podkovana dneva. Teme in predavatelji so bili odlično izbrani in so se več kot odlično podali v čas, v katerem se nahajamo.

Študijski dnevi so bili tokrat posvečeni spremembam v družbi, ekonomiji in pri ljudeh. Posvečeni so bili podjetniškim in kadrovskim izzivom ter dolgoročnim vprašanjem, ki stojijo pred vrati kadrovskih služb, pred menedžmentom in pred vsemi zaposlenimi. Svetovna kriza je povzročila, da je bila večina podjetij primorana spremeniti ustaljene prakse. V krizi je vedno tako, da pametni negotove razmere izrabijo kot priložnost, ki jih po zaključku krize dvigne med uspešne. Tisti, ki se spremembam nastalim med krizo ne znajo dovolj hitro prilagoditi pa ponavadi utonejo v pozabo.

Letošnje študijske dneve si bomo vsi udeleženci zagotovo zapomnili po izredno kvalitetnih predavateljih, ki so nam razmere v katerih se je znašel svet prikazali kot priložnost in izziv za prihodnost. Podjetja, ki v kriznih časih pokažejo lojalnost in razumevanje do svojih zaposlenih, imajo veliko več možnosti, da bodo v dobrih časih še uspešnejši, saj si zaposleni zapomnijo, kdo jim je v slabih časih stal ob strani in takrat, ko lahko, to tudi vračajo. Čeprav je v času krize na kratek rok zmanjšanje števila zaposlenih najhitreje vidno zmanjšanje stroškov, se na dolgi rok pokaže, da temu ni tako. Zato je pomembno, da znamo kadrovski strokovnjaki komunicirati vodstvu podjetja prave informacije o zaposlenih in da se vodstvo podjetja zaveda vrednosti, ki ga imajo za podjetje zaposleni ter v tem duhu tudi ravna.

KRUH, ČEFURJI IN PEDRI

2009-10-24T20:37:00.003+02:00

Provokativen naslov? Sploh ne, ker gre v dveh primerih za kulturo. Ta teden sem si namreč ogledala monokomedijo Čefurji raus in šla na Magnificov koncert, kjer je prepeval, da je peder. Zadnje čase me namreč vleče ven, k stvarem, ki jih že doooolgo nisem počela.

Razvajanje se je pričelo že prejšnji vikend, ko sva se z Igorjem peljala strašno daleč. Gor nad Muto je namreč Posestvo Herk – hotel nad 1000 m s **** zvezdicami. Igor je za rojstni dan od mene dobil razvajanje in bil seveda tako prisiljen, da me je vzel s sabo. Super okolje, super osebje, super animacija. Vikend paket je tako vseboval zajtrk in večerjo, razvajanje v savnah, večer mešanja koktajlov, kjer sem imela to čast, da sem namešala svojega in ga tudi poimenovala: jagodni večer, ki vsebuje jagodno vodko, rum Havana, jagodni sok in kanček bananinega likerja. Mljask! Naučili smo se tudi speči kruh v manj kot eni uri. Brez mesenja, brez hajanja in po novem tako spečem domač kruh prej kot če grem v trgovino ponj.

Skrivnost je v tem, da je nova kuhinja naklonjena poenostavitvam. Zakaj bi nekaj delal 4 ure, če lahko narediš v eni uri. Tako v moko stresemo sol in sladkor, v lončku raztopimo kvas (ga nič ne hajamo) in ga direktno vlijemo v moko. Dolijemo vodo – masa mora biti pocasta in tekoča. Maso z roko premešamo, tako da se grudice razpustijo. Pustimo 5 min, nato pa zlijemo na malo več moke, zavihamo navznoter in damo na 200 stopinj za 35 min. To je to. In rata super kruh!

V tem tednu sem si privoščila zabavo. V sredo, sem se čez cesto odpravila do kulturnega doma, kjer sem kupila zadnjo karto razprodane dvorane za Čefurje. Nadvse zabavno! Še posebej všeč mi je bilo, da je bilo znotraj vseh stereotipnih zadev, prikazano tudi čisto človeško čutenje občutkov. Ja, tudi čefurji so ljudje. Moram si nabaviti še knjigo in jo prebrati.

V četrtek pa na Bled, na koncert Magnifica z Balcountry kvartetom. Kot kakšna največja fanica sem sedela v prvi vrsti. Ko sem namreč kupovala karte, je bila označena kot druga vrsta. Pač nisem vedela, da v Festivalni dvorani na Bledu ni prve vrste, ampak se sedeži začnejo z drugo vrsto. Bilo je super. Magnifico ima neko super karizmo in eno tako sexy energijo, ki mi prav paše.

Na drugem blogu sem pisala o strasti. To je energija, ki se je ne da tiščati v sebi, zato jo moram pač nekje spustiti ven. in pri tem neznansko uživam. Le kaj bom počela naslednji teden?

Pozno poletje je čas za užitke!

2009-10-04T22:37:00.004+02:00

Na vsake toliko časa dobim kar slabo vest, če ne napišem česa lepega. Da pa je vse skupaj še bolj zanimivo, je prav, da so zraven še slikice. Nazadnje sem poročala o koncertu U2, ki je bil v začetku avgusta. Sledil je dopust na Lefkasu, ki je ponudil teden oddiha na čudovitih plažah z belim peskom. Z igorjem sva prišla do sklepa, da imava Grčije počasi dovolj, ker sva postala že prav izbirčna glede vsega: hrane, stvari, ki jih je mogoče videti, cen, ki so vsako leto višje... Edino Grki ostajajo vedno in povsod prijazni. Obljubim, da napišem kaj več, zaenkrat pa le nekaj slikic...

Lefkas

Avgust je minil v znamenju vročine in najbolj je ob vsem tem prijal skok v hladno Krko.

From avgust09

Letos sem prav ponosna na svoje domače pridelke. Bučke in pardižnike sem vzgojila iz semena ven in za nagrado sem prav danes obrala še zadnje paradižnike. Jabolk je bilo ravno za eno gajbico.

Že dva vikenda zapored se grem na vikendu »nomadsko« kuhinjo. Kaj s tem mislim?

Sestavine 2 kotleta, čebula, česen, paprika, paradižnik, bučke, sol, poper, rožmarin, majaron, 0,5l rdečega vina. Najprej lepo zakurimo in počakamo, da drva skoraj zgorijo, nato v tiganj vlijemo malo olja, ter damo gor oba kotleta skupaj s čebulo in česnom. Pustimo, da se vse skupaj malo popeče, nato pa dodamo zelenjavo, začimbe, ter vse skupaj zalijemo z vinom. Naj lepo brbota in se peče cca 20 min.

Krompirček se olupi, nareže, vrže na olje in peče... treba je mešat, da se ne prime preveč, 5 min pred koncem dodaš mini pivske klobasice, da se lepo popečejo in ... mljask!
(madonca na tej sliki šele vidim, kako grozno izgledam z neopranimi lasmi!!! Sej niste opazili a ne?)

Prejšnji vikend sem bila na trgatvi v Šepuljah. Novost, ki je od letos spomladi na Turkovi domačiji postavila piko na i, je nov latnik za hišo, na katerem raste 230 let stara trta. Ko so spomladi postavili tablo z opisom, je to postala turistična znamenitost. V Šepulje hodim že od malega – na počitnice, na trgatev ali pa kar tako po novo zalogo terana. Obe teti sta najsrčnejši in najboljši na svetu in jih imamo nadvse radi. Letošnjo trgatev si bom zapomnila po res sladkem grozdju in po časti, ki naju je doletela z bratom: obrala sva grozdje, ki raste na dvorišču. To tam pač ni kar tako.

Me too na U2

2009-08-10T11:18:00.005+02:00

No pa grem tudi jaz na dopust. Začel se je veličastno, s koncertom U2 v Zagrebu. O koncertu samem lahko povem samo dobre stvari. Bilo je noro. Najprej predskupini The Hours in Snow Patrol. Za hourse priznam, da sem prvič slišala, ampak so me čisto navdušili z vsemi komadi, medtem ko me snowpatrolerji niso ravno ogreli. In potem, ko se je stemnilo, so nas točno 9.15 napadli U2. Odpeli smo vse meni znane in manj znane komade, odrska scena s 360 stopinjskim ekranom je bila fenomenalna, vidljivost tudi, zvok nadkozmičen. Pod nobeno točko ne morem reči, da mi je kaj žal, da sem bila del tega spektakla. V bistvu razen dobrih besed... nimam kaj reči. Bi morali biti tam pa bi videli in slišali.

Čisto druga zgodba pa je organizacija prevoza. No tukaj pa za Eventim nimam niti ene dobre besede. Njaprej so nas tako ali tako nategnili za 50 eurov, kolikor je stal avtobusni prevoz do Zagreba!!! Če bi šla z redno linijo bi bilo verjetno ceneje! Poleg tega je bil odhod iz Ljubljane že ob 11h dopoldne, kar pomeni, da smo se v Zagrebu parkirali okoli pol druge ure. Avtobusi so imeli parkirišče na Velesejmu. Jaz sem bila tokrat prvič v Zagrebu (do sedaj pač še nisem imela razloga, da bi šla tja) in nimam pojma kam in kako v tem mestu. Eventimov predstavnik, ki je bil prvič v Zagrebu, nam je rekel, da moramo sedaj sami priti do stadiona! Prosim?! Kako? Kam? Da je po njegovih informacijah stadion v centru mesta, da je v bližini tramvaj, ki pa si ga moramo sami plačati (vedel fant ni nič, pa še večino informacij je imel napačnih). Karte se dobijo v kiosku. AAAAAA??? Pri 50 eurih za prevoz, so nas odložili pojmanimamkje daleč od centra, zdej pa znajdi se! Pa še sam si plačaj javni prevoz. A so fu******?! V bližnjem shopping centru, kjer so 4 kioski, jim je v vseh zmanjkalo tramvaj kart. Ena prodajalka mi je rekla: nismo se pripremili na ovoliko ljudi. Ok, no comment. Sicer pa je bilo tako ali tako vseeno, ker se nas je v tramvaj št. 7 stalčilo in nagnetlo toliko, da se čudim, da je tramvaj sploh potegnil. Na tramvaju pa tako ali tako ni noben vedel, kje je treba izstopit. Nekako nam je gužvanje in savnanje v tramvajski pločevinki uspelo preživeti in po 25 minutah smo izstopili na pravi postaji. Kasneje se je izkazalao, da so bili tisti dan tramvaji od parkirišč do stadiona zastonj. Baje.

Preden so nas spustili iz avtobusa nam je Eventimov predstavnik povedal, da avtobus odide 1 uro po zaključku koncerta. Ni mi čisto jasno ali je to rekel, da se ne bi zadrževali in žurali po Zagrebu ali so dejansko mislili oz. pričakovali, da se bo vsem ljudem, ki so prišli v (baje) 60 avtobusih, uspelo v eni uri prebiti iz stadiona do tramvajev in priti do avtobusev na drugem koncu mesta?! No v dveh urah smo bili pa res vsi na avtobusu in krenili proti Ljubljani. Saj ne vem, če se Eventimu sploh splača pisat pritožbo? Si pa zagotovo zaslužijo veliko, slabo reklamo., zato se bom rajši kar takole javno pritoževala. Zase vem, da v njihovi organizaciji ne grem več nikamor. Se bom drugače znašla.

O tem, da so ponujali samo karte in prevoz skupaj, bo kao ukrepal Urad za varstvo konkurence. Me prav zanima, če res! Preberi članek. Kar se pa prevoza tiče in tega, da so nas peljali na Zagrebški Velesajam namesto na Maksimir pa na Eventimu niso nič krivi, ker so jim organuzatorji koncerta tako naročili. Ne me za*****. Dejstvo je, da smo plačali nekaj, kar nam ne bi bilo treba in da za ta denar nismo dobili nič. Nategnjeni kakor smo dolgi in široki.

Koncert U2 je bil sam po sebi fantastično doživetje, ki pa je čisto na koncu, zaradi katatrofalne organizacije prevoza pustil rahlo grenak priokus.

Salvador Dali

2009-07-30T08:01:00.002+02:00

Dva dni nazaj sem gledala dokumentarec o Daliju. V svojem svetu si je prizadeval združiti umetnost, znanost in religijo. Matematiko in fiziko je upodabljal skozi umetnost in celo svoje življenje se je družil z najboljšimi znanstveniki in misleci. Njihovo znanje je upodabljal v svojih skicah in slikah.

Danes naletim na tole sodelovanje z Waltom Disneyem. Sem popolnoma navdušena!

THE MEATRIX

2009-07-08T15:22:00.003+02:00

Naletela na tele luškane in hkrati poučne filmčke. Originalna stran je tole http://www.themeatrix.com, kjer si lahko ogledate filmčke tudi s slovenskimi podnapisi.

Zgodba o stvareh

2009-06-17T21:06:00.001+02:00

20 min filmček, ki nam na lep in nazoren način pokaže, na čem temelji današnja produkcija.

Story of Stuff (Zgodba o stvareh) from gdrlmn on Vimeo.

Od kje stvari pridejo in kam gredo, ko jih zavržemo? Je v ceno res vključena celotna cena izdelka? Je potrošništvo upravičeno, je etično?.. Vse to in še več v Zgodbi o stvareh.

Celoten zapis govora: http://www.zofijini.net/ekologija_story.html

Uradna stran: http://www.storyofstuff.com/

Culture Unplugged Video

2009-06-10T08:17:00.001+02:00

View this movie at cultureunplugged.com

ZEMLJA – NAŠ DOM, dokumentarni film

2009-06-03T07:37:00.004+02:00

NE PREZRITE, DOKUMENTARNI FILM, KI BO PREDVAJAN PO MNOGIH DRŽAVAH HKRATI

TVS 2, 5. JUNIJA OB 20.00

V 200.000 letih je na Zemlji človeštvo postavilo na glavo ravnotežje, ki se je oblikovalo v 4 milijardah let evolucije na planetu. Cena, ki jo plačuje, je visoka in človeštvo se mora čim prej zavedati svojega prevelikega plenjenja zemeljskega bogastva in spremeniti vzorce potrošnje. Z edinstvenimi posnetki iz več kot 50 držav sveta, vse je posneto iz zraka, z dokumentarnim filmom ZEMLJA – NAŠ DOM je Yann Arthus-Bertrand položil temeljni kamen za zgradbo, ki jo moramo graditi mi vsi skupaj.

Dokumentarni film ZEMLJA – NAŠ DOM bo največji dogodek na svetu, prvič bo predvajan na isti dan v več kot 50 državah sveta. Predvajan bo 5. junija 2009 na »Svetovni dan okolja«, večinoma zastonj in to v kinu, na TV, DVD in medmrežju.

Soustvarjalec scenarija in režiser Yann Arthus-Bertrand je začutil potrebo ustvariti film pod vplivom izjemnega vtisa, ki ga je na gledalce napravil Al Gorov film »Neprijetna resnica«. Seveda je od produkcije do snemanja in montaže tako ambicioznega projekta naletel na mnoge ovire. Film ZEMLJA – NAŠ DOM, ki je njegov režijski prvenec, je posnet popolnoma v HD tehniki iz helikopterja. Morali so premagati tehnične ovire v zvezi s kamero in snemalnimi pogoji, ki so se spreminjali iz države v državo. Film so delali brez scenarija, imeli so le eno stran sinopsisa. Režiser je poznal zgodbo, ki jo je želel povedati, a obseg pripovedi se je večal s snemanjem.

V jedru filma je jasno sporočilo : imamo večji vpliv na Zemljo kot ona lahko prenese. Smo preveč potrošniški in preveč smo izčrpali naravna bogastva. Iz zraka lahko vidimo zemeljske poškodbe. Film razmišlja o nastalem položaju in nas priganja k ukrepanju. Daje težo argumentom okoljevarstvenih organizacij, ki nas svarijo pred pretirano potrošnjo. Prav zaradi tega je bil film distribuiran kot še nikoli doslej : zastonj, kamorkoli je mogoče. Tako naj bi film prišel do ljudi, katerih potrošnja ima direkten vpliv na Zemljo, da bi začutili potrebo spremeniti svoje življenje. Režiserja je pri nastajanju besedila, ki je seveda kritično, navdahnila knjiga znamenitega ameriškega okoljevarstvenika Lesterja Browna »Država sveta«. Scenarij mu je pomagala oblikovati Isabelle Delannoy. Glasbo je ustvaril Armand Amar, eden najboljših francoskih glasbenikov in poznavalcev svetovne glasbe.

Režiser je pri ustvarjanju ritma filma želel, da si film vzame svoj čas. Veliko prizorov je v počasnem gibanju. Ugajala mu je predvsem opazovalna funkcija filma. Film naj bi ljudi pripravil k poslušanju, razmišljanju.

Vse emisije izpušnih plinov (ogljikov dioksid) so bile preračunane in nadomeščene z denarjem, ki so ga porabili za proizvodnjo čiste energije. Zadnjih deset let je bilo temeljno delo Yanna Arthusa –Bertranda nadomeščanje ogljika.

Mednarodno distribucijo je prevzel Luc Besson. Skrb za okolje, ki jo je kazala vladna politika, se je izkazala za nezadostno. Medtem ko so naredili korak naprej, je Zemlja naredila deset korakov nazaj. Luc Besson se strinja, da moramo vsi prispevati toliko, kolikor in kadarkoli lahko. Če si milijarda ljudi enako prizadeva, je to tisočkrat učinkovitejše kot katerakoli vladna politika. Bessonovo prizadevanje, da omogoči zastonj distribucijo filma na kateremkoli formatu, je namenjeno državljanom, ne poslovnežem. Film bo predvajan na javnih televizijah, 5. junija, na svetovni dan okolja, kar je velika simbolika. Film bo močan signal tistim, ki so na oblasti. Dejstvo, da je bil film posnet izključno s pomočjo okoljsko dragih letalskih potovanj, utemeljujejo, da drugače tega filma ni bilo mogoče realizirati. Vendar je helikopter za vsa potovanja onesnaževal okolje manj kot to stori eno samo potniško letalo, ki leti prazno iz Pariza v Los Angeles, da pobere potnike. Koliko emisij povzročijo vsakodnevno prazna letala.

Predsednik glavnega sponzorja PPR François-Henrie Pinauls je naglo vključil PPR v ta ambiciozni globalni projekt. Finančno je v treh letih prispeval 10 milijonov evrov, da bi zagotovil film zastonj. PPR se ukvarja z okoljevarstvenim in družbeno odgovornim delom že več kot 10 let. Kot družba izpolnjuje lasten okoljevarstveni nastop in opogumlja zavedanje drugih. Če družbe kot je PPR ne bodo zaupale ciljem, ki jih zastopa film ZEMLJA – NAŠ DOM, potem ni upanja za naš planet. To je vitalna odgovornost družbe in prav tako posameznika.

Ekipa Yanna Arthusa-Bertranda je v treh letih realizirala film, ki je vrhunec njegovega 30-letnega trdega dela v zvezi z našim planetom. 2006. leta je pridobil producenta Denisa Carota (Elzévir Films) kljub režiserjevi norosti, da naj bi bil film predvajan zastonj. Treba bi bilo najti sponzorja, ki bi bil sposoben investirati v film. Potreben je bil tudi mednarodni distributer, ki bi bil sposoben film globalizirati. Edini, ki je verjel v projekt in bil pripravljen vanj investirati je bil Luc Besson iz EuropaCorp.

Potem je bil izdelan načrt, ki je vključeval 54 držav, 217 snemalnih dni in 488 ur posnetega gradiva. Producent Jean de Trégomain in vodja za izbiro lokacij Claude Canaple, sta oblikovala shemo, po kateri so tri filmske ekipe delale simultano 21 mesecev na vseh štirih straneh planeta. Zahtevnemu snemanju v helikopterju je ustrezala kamera : Gyro-Stabilized Cineflex HD. Z njo je ravnal Tanguy Thuaud, ki ima 12 let izkušenj snemanj z zraka. Yann Arthus-Bertrand je fotografiral z zraka. Bili so problemi z opremo, stabilnostjo plovila, vremenom, komunikacijami z bazo. Največji problem pa je bil helikopter, ki ima dovolj goriva za 2 do 2,5 ur leta, lokacije pa so bile včasih oddaljene od baze tudi 30 minut.

Toda tehnični problemi niso bili nič v primerjavi z administrativnimi, ki so se menjali v vsaki državi v skladu z lokalnimi običaji in načinom dela. Največji birokratski problem je bila Indija. Nekatere države, kot je Sirija, pa prepovedujejo uporabo kamere.

Snemanje se je začelo brez scenarija. Po enem letu snemanj je Yann Arthus –Bertrand zaprosil Isabelle Delannoy, da je z njim pisala zgodbo. »Slike so pripovedovale svojo zgodbo«, je dejala Isabelle. »Spominjam se šoka ob gledanju posnetka, ki je ujel zvezo med vodo, nebom in zemljo. Z Yannom sva ugotovila, da je to neomajna zveza med elementi, med človeškimi bitji in Zemljo, kar nas je fasciniralo. Vodi nas nazaj k izvoru Zemlje, kajti železo v naših telesih je prišlo iz zvezd, ki so eksplodirale nad Zemljo pred milijardami let.«

So slike. Je besedilo. Je pa tudi glasba, ki spremlja, vodi, razkriva čustva, nikoli ni preobilna in nepotrebna. Skladatelj Armand Amar je z budimpeštanskim simfoničnim orkestrom in šanghajskim ansamblom tolkalcev ustvaril glasbeno spremljavo, ki ponuja slikam gibanje in emocije, ki jih izziva njihova vizija. Filmski ritem je opazovalen, preudaren. Najvažneje je pustiti slikam dihati. Obstajajo tudi neme slike. Ko letimo nad pokrajinami, potrebujemo tišino.

Ker Yann Arthus-Bertrand ni mogel biti prisoten na vseh lokacijah hkrati, je vsak dan dobil neke vrste kompilacijo, kjer so bili sestavljeni vsi posnetki. To je olajšalo delo tudi montaži filma.

To je prvi film, ki je bil 100% posnet iz zraka, kar je režiserjev zaščitni znak. Film je vrhunec vsega, kar je videl v več kot 20 letih in prenesel v objektiv, da lahko vidi to čim več ljudi. Isabelle Delauney : »Film kaže nadarjenost človeških bitij in njihovo zmožnost prilagajanja okolju in tega sebi. Veliko vprašanje je, kako bomo izbrali eksploatacijo naše nadarjenosti.«

VIR: www.pozitivke.net

Titanik iz Cerknice

2009-06-01T19:49:00.000+02:00

Gensko spremenjeni organizmi

2009-05-29T14:32:00.003+02:00

Se mi zdi, da je ta teden tema o GSO (gensko spremenjeni organizmi) na vsakem koraku. In seveda mi je dalo vse skupaj misliti. Absolutno pomembna je osveščenost potrošnikov o tem, kaj uživamo s hrano, vendar se mi je postavilo vprašanje: kaj pa kmetje? Vse lepo in prav, da jaz vem, da so GSO škodljivi, da se lahko križajo z zdravimi rastlinami in dobimo nepredvidljive rezultate, ampak v prvi vrsti so pridelovalci tisti, ki se odločajo, da bodo gensko spremenjeno koruzo ali pa krompir sejali na svoji njivi. Tudi če se Slovenija odloči, da v celoti dovoli vzgojo in pridelavo gensko spremenjenih pridelkov, ali imamo pri nas resnično tako neozaveščene kmete, da bodo to sejali na svojih njivah? Če jih imamo… tedaj se mora pričeti naša zaskrbljenost.

Zanimivo je, da so GSO uvedle farmacevtske korporacije. Meni se zdi to zelo zgovoren podatek. Farmacevtske korporacije že zdavnaj nimajo več primarnega interesa ljudem pomagati do zdravja, ampak povečevati dobiček. Zakaj bi torej imele interes, da rešijo svet pred lakoto?

Obstajata dve glavni veji GSO: (1) kmetijske rastline odporne na herbicide in insekticide in (2) rastline, ki vsebujejo gene, ki skrbijo, da rastlina sama proizvaja insekticide in je zato insekti ne napadajo/pojejo/poškodujejo.

(1) Kmetijske rastline, ki prenašajo herbicide, so spremenjene tako, da dovoljujejo neomejeno škropljenje s kemičnimi uničevalci plevela, ne da bi uničili posevek. Njihova glavna korist je bila udobnost: za herbicide tolerantne rastline kmetom omogočajo, da z določenim herbicidom škropijo pogosteje in neomejeno, ne da bi se morali bati, da bodo poškodovali posevek. Večjim, premožnejšim kmetom tudi omogočajo, da obdelujejo več hektarov z manj dela, in tako spodbujajo svetovni trend k manjšemu številu večjih industrijskih kmetij. (Vir)

(2) Gensko spremenjene rastline lahko omogočajo kontrolo za nadzor insektov - škodljivcev, saj imajo insekti katastrofalne posledice na ekonomske izgube poljedelcev. Rezistenca na insekte je druga najpogostejša spremenjena genetska lastnost rastlin. Če upoštevamo transgene rastline, ki imajo kombinirano toleranco na herbicide in odpornost na insekte pa so na prvem mestu. (Vir)

In sem še malo razmišljala. Če torej v krompir vsadijo gen, ki proizvaja določen "naravni" insekticid, to pomeni, da ga vsebuje vsaka celica tega krompirja. Pride požrešni hrošč škodljivec, ugrizne v krompir in umre. Pride prijazni hrošč, neškodljivec, ugrizne v krompir in umre. Pride ptič, poje oba mrtva hrošča … aja na ptičih pa tega insekticida niso testirali! In potem pride kmet, pobere krompir, ki gre v trgovino na police, kjer ga mi kupimo. Ja insekticid pa na človeka ne deluje?! Ne vemo, ker teh raziskav še ni. Neodvisni laboratoriji, ki so ugotovili, da imajo miši, ki jedo gensko spremenjeno hrano polovico manj potomcev pa tako ali tako ne štejejo.

Pa se vrnimo h kmetom, ki te rastline sadijo. Nikakor ne mislim metati vseh v isti koš in zares spoštujem vse tiste, ki razmišljajo s svojo glavo, se izobražujejo in si prizadevajo, da bi pridelovali zdrave rastline, ampak če je med slovenskimi kmetovalci 5 takih, ki so premalo osveščeni in dovolj naivni, da nasedejo tistim, ki prodajajo GSO… imamo Slovenci problem. In ta se širi z vetrom, prenašajo ga druge živali in se križa z zdravimi rastlinami, ki gensko mutirajo. V tem trenutku bodo v zrak skočili evolucionisti: saj se je križanje dogajalo na milijone let. Ja, res se je dogajalo milijone let, ampak je bil to naravni proces, po naravnih zakonih, ne pa človeški laboratorijski eksperiment!

Moj načrt, ki upam, da bo "okužil" tudi koga izmed bralcev tega prispevka: čimveč govoriti o tem, čimbolj širiti zavedanje o škodljivih in nepreizkušenih lastnostih GSO, da informacija doseže tudi tistih 5 naivnih kmetov.

Inštitut za trajnostni razvoj
Friends of the Earth International
GMO free regions - evropska pobuda za gensko čisto okolje
GSO v kmetijstvu in prehrani

Znanstvenica leta

2009-05-22T13:25:00.003+02:00

Včeraj sem se udeležila podelitve nagrade za slovensko znanstvenico leta, ki jo organizira revija Jana. Kolegica je imela vabilo za dve osebi in me je povabila zraven. V festivalni dvorani je bilo postavljenih premalo stolov, da bi lahko sedeli vsi prisotni. Tehnične podrobnosti o dogodku si lahko preberete kje drugje, jaz se bom osredotočila na svoj pogled. Znanstvenico leta so letos izbrali tretjič, ker želijo dati priznanje tudi ženskam v znanosti, ki je bila še do par desetletij nazaj izključno moška domena. Ob predstavitvi nominirank sem se začudila s čim vse se te ženske ukvarjajo in sama pri sebi ugotovila, da je pravzaprav nemogoče vedeti s čim vse se ukvarja znanost, ker je tega toliko. Po podelitvi je bil seveda catering in prisotni s(m)o krožnike s hrano praznili tako hitro, kot da nihče že en teden ni jedel. Zanimivo je bilo, da so bili vsi narezki mesni. Nekaj je bilo zelenjave (v obliki solat), nekaj vloženih gobic, malo sadja za dekoracijo in to je bilo to. Kje je pa sir? V skritem kotu okrogle mize sem našla ajdovo kašo z zelenjavo… mmm dobro.

Kolegica, ki me je povabila je farmacevtka in še z dvema drugima kolegicama so udarile debato o lekarnah. Razmišljala sem o tem, kdaj sem v lekarni nazadnje kupila zdravila. In vse tri so me razsvetlile, da je v lekarnah tudi široka ponudba ostalih izdelkov in da vsekakor v lekarnah ne prodajajo več samo zdravil. Brezreceptna ponudba v lekarnah obsega kozmetiko, prehranska dopolnila, tudi vložke, tampone, skratka drogerijsko ponudbo. Uuuu… a zato so se pričele reklamirati Ljubljanske lekarne. Vedno se naučimo kaj novega.

Če se vrnem nazaj k znanosti... zanimivo je, da ima znanost svoja pravila, ki so izredno selektivna. Da postaneš znanstvenik, moraš najprej skozi celoten izobraževalni sistem, vse do doktorata in v zadnjem času celo post-doktorskega študija. Potem se moraš zaposliti v znanstveni ustanovi - univerza, inštitut, zavod... prijaviti projekt in izsledki tega projekta so znanstveni. Poleg tega mora biti nekaj, kar je splošno sprejemljivo. Če bi se torej nekdo lotil nekega projekta z opazovanjem, beleženjem, lastnimi poskusi, bi lahko odkril nevemkaj pa ga še pes ne bi povohal, ker ni znanstvenik po vseh pravilih. Trenutno se ubadam z branjem literature o biodinamiki. Marija Thun in sedaj njeni nasledniki že 50 let spremljajo vpliv položajev planetov na posevke: če redkvice posejemo na dan za korenino, bodo naredile lepe redkvice, če na dan za list, bomo imeli polno perja pa skoraj nič korenine. V 50 letih narejeno veliko poskusov z vedno istimi rezultati. "Uradna" agronomija o vplivih planetov ne razglablja, ker to ni znanstveno dokazano! Ruski znanstveniki so pogruntali in dokazali že ogromno stvari, ki pa jih Zahodna znanost ne priznava!Torej znanost sama po sebi ni objektivna, ampak izrazito subjektivna: ene znanstvenike priznava, drugih pa ne, rezultate raziskav pa prizna samo tiste, ki določenim pašejo. Moje mnenje je, da je šlo vse skupaj malo predaleč. Znanost je postala Bog in izgubila zdravo pamet.

Nikakor nočem odvzeti zaslug včerajšnjim nominirankam, ker sem predstavitve tega kar počnejo poslušala z odprtimi usti. In vsa čast in priznanje jim za delo, ki ga opravljajo. Hvalabogu, da se ženske v znanosti prebijajo na površje, upam samo, da ne bodo pozabile na svoje ženske kvalitete, ki jih lahko prinesejo v "moško" znanost.

Moja energija in prosti čas

2009-05-20T11:25:00.002+02:00

Priznam, da se včasih jezim na druge in potem ugotovim, da sem sama ista. Priznam. Sem redefinirala moje obiskovanje dogodkov in prireditev. Največkrat se mi ne da. Čeprav, če mi že uspe, mi ni žal in potem sama sebi obljubim, da bom šla še kdaj. In vmes mineva čas. Veliko časa. In ta čas prehitro mineva. Edina stalnica je služba: 5x na teden 10 ur. In potem ugotovim, da mi je pomembno, kaj bom naredila s preostalimi 5-6 urami. 7-8 ur rabim spanja, tako da je ta čas rezerviran. Ostane torej manj kot tretjino dneva za tisto, kar me veseli. Če je to, kar me veseli na različnih koncih Ljubljane, vožnja pobere dodaten dragocen čas in za veselje ostane še manj.

Je pa zanimivo, da je možno v tem kratkem času izven redne službe narediti ogromno koristnih zadev ali pa totalno zabluziti. Enkrat mi uspe eno, drugič drugo. V vsakem primeru je to odvisno samo od mene in od nikogar drugega. In si sestavljam prioritete: kaj mi je pomembno in kaj ne? Šele pred kratkim sem temu dodala še vprašanje zakaj. Ugotovila sem namreč, da počnem tudi stvari, ki mi ne pašejo najbolj. Stvari, ki namesto, da bi me napolnile z energijo, mi jo vzamejo. In sem se začela spraševati, zakaj se z nečim takim sploh ubadam. Zanimivi so rezultati takšne samoanalize: ne želim se zameriti je bil moj top odgovor, sledilo je, da želim zunanjo potrditev nečesa in nenazadnje včasih enostavno dajem potuho sama sebi, ker se je lažje po liniji najmanjšega odpora smiliti sam sebi, kot nekaj storiti nekaj, da bi mi bilo bolje. In energija odteka.

Imam tudi kriterij po katerem ugotavljam koliko mi določena stvar pomeni – vse dam od sebe in ko sem z rezultati zadovoljna in mi »dol visi« kaj si potem o tem mislijo drugi. In takrat se energija polni. In danes me je prešinilo (na tisti pravi način), da se ljudje ne polnijo na isti način kot jaz. Da ima vsak svoje prioritete, ki jim sledi in nekaj, kar je zame osebno izredno pomembno, nekomu drugemu ni vredno niti malo. Tako kot meni niso niti malo pomembne tiste stvari, zaradi katerih bi drugi morda prodali lastno mamo. To sem že ves čas vedela, ampak danes sem pa to ozavestila. In sem nase ponosna.

Kakšna je razlika med prej in potem? Še vedno bom počela več ali manj iste ali podobne stvari kot doslej, ampak z drugačnim zavedanjem. Ne bom se več sekirala, če kaj ne uspe, ne bom več vezana na rezultat, ampak bom počela stvari zaradi tega, ker sem se tako odločila in za svojo odločitev tudi prevzela odgovornost. In če me nekaj ne zanima, bom to tudi prijazno povedala. Je pošteno do drugih. In ne bo se mi več potrebno jeziti.

Prizemljitev

2009-05-05T08:59:00.004+02:00

O tem, da je najlažje biti razsvetljen, če si sam v votilini brez "zunanjih okoliščin" verjetno ni potrebno razlagati. Umetnost je, da to razsvetljenost ohranjamo tudi, ko stvari niso najbolj rožnate. V soboto ob povratku iz Londona sem namreč zamudila chek-in in tako nisem mogla na avion. Dejansko sem zamudila avion. Ha! Ni druge kot, da sem skakala od prevoznika do prevoznika, če v soboto leti kakšen avion v bližino. Klicala brata naj pogleda še na internet. In sem ga našla. Namesto v Celovec se je Igor odpravil pome v Benetke. O ceni vozovnice ne bi javno, ker mi je skoraj nerodno, ampak kar je treba je treba. Zanimivo pri vsem skupaj: nobene panike, nobenega strahu, popolno sprejemanje situacije. Ja notranji mir je fajn zadeva. Ko ga dosežeš te res težko kaj vrže s tira. Ohranjati ga konstantno...druga zgodba. Zaenkrat še drži.

V nedeljo sva se z Igorjem odpravila na lep izlet v Crikvenico in morje v tem času, skupaj z malo burjice res prečisti avro. Ustavila sva se pri kolegih in razlagati Aura-somo v hrvaščini, ko je nisem "prevedla" še niti v slovenščino - nujno potrebna prizemljitev.

Naslednja preizkušnja: služba. Vse bolj in bolj prihajam do točke, ko vem, da želim vlagati svojo energijo drugam. Opažam, da delo sicer opravljam tako kot vedno, ampak brez da bi zraven vlagala še svojo energijo. Ja, moja strast se je premaknila drugam. Zagotovo. Popoldan, ko delam svetovanja cvetim, uživam, sem 300% zraven.

Za konec napoved za mesec maj, ki sem jo tukaj prebrala včeraj in zagotovo bom upoštevala zadnji nasvet:

..trenutno je čas retrogradnega Merkurja, ki nas bo že v tem tednu lahko spravil v obup s tem, da bi lahko odpovedale kakšne telefonske ali internetne povezave, da bi imeli »zamude«, pozabili na kakšen sestanek ali dogovor, kakšne administrativne napake popolnoma iz »nič«, napačne transakcije, ...vse to se lahko dogodi, zato pa nujno spravite pomembne podatke na svojih računalnikih in naredite »backup«. Če kam potujete v tem času, si vzemite »rezervo«... če bi bile zamude ali morebitne odpovedi, saj so te v tem času popolnoma nekaj vsakdanjega, vsekakor pa... nikamor se vam naj ne mudi!

Londonska avantura - ponovno

2009-04-30T22:43:00.005+02:00

Čas teče tako hitro, da je to nekaj neverjetnega. Zdi se mi, da sem šele prišla pa me je danes prešinilo, da grem pojutrišnjem že nazaj! In prav pomisliti moram, kaj vse sem počela in koliko novega izvedela. V petek zvečer sem prišla, v soboto sem bila na seminarju Gordona Smitha (to mi je celo uspelo zapisati), v nedeljo sem imela prost dan. In zjutraj sem se zbudila v čudovit sončen dan, zato sem se odločila, da bom odšla na izlet. Pa ne na ogled znamenitosti ali po nakupih. Spomnila sem se, da imajo angleži radi parke in da zagotovo obstaja botanični vrt: Kew gardens – kraljevi botanični vrt. In sem šla. Cel dan sem se sprehajala skozi rastlinjake, z eksotičnimi rastlinami, se podala na potke med velika, stara drevesa, posedala ob ribnikih, uživala v čudovitem sončnem vremenu... Ravno v soboto so imeli dobrodelno akcijo, kjer je šlo polovico vstopnine za boj proti raku, tako da sem na koncu dobila še lep cetifikatek, da sem prispevala svoj del. Botanični vrt je res lep in ravno v tem času so cveteli španski bezgi, kar je park napolnjevalo s čudovitimi vonjavami.

V ponedeljek se je pričel tečaj Aura-some in oba »sošolca« s prve stopnje sta se udeležila tudi druge, tako da je bilo ponovno srečanje precej veselo. Kot da se nismo razšli. Če smo na prvi stopnji spoznavali barve, smo šli sedaj v globino. Jih povezali z različnimi znanji in tradicijami: astrologijo, numerologijo, karmo, jogijsko filozofijo. Tega je toliko, da je neverjetno! Resnično uživam vsako minuto in kar škoda se mi zdi, da imamo vmes eno uro na voljo za kosilo – ta čas bi namreč lahko izvedeli še toliko novega! Bolj kot spoznavam Aura-somo bolj čutim, da postaja del mene – ali jaz del nje?! Res je neverjetno. Najbolje to predstavi kar moja lastna zgodba.

Lani avgusta sem šla na svojo prvo konzultacijo in izbrala 4 stekleničke.Začela sem z drugo stekleničko, ki nosi ime Noge na zemlji, glava v nebesih in je zame pomenila, da znanje, ki sem ga nabrala prizemljim. Konec leta sem tako pričela z vodenjem meditacij, osebnimi angelskimi svetovanji, nastala je spletna stran... stvari so se torej prizemljile. Ravno, ko sem porabila vsebino prve stekleničke sem šla na prvo stopnjo izobraževanja za Aura-soma svetovalko.

Vrnila sem se z novo stekleničko – oranžno, št. 26, ki je povezana z zdravljenjem časovne linije, celjenjem starih traum, pa tudi iskanjem notranje radosti, tega, kar me veseli. V meni so se dogajali premiki in počasi sem sama sebi razkrivala, kaj želim v resnici početi. Začela sem poslušati svoje srce (zelena barva v izboru).
Naslednja je bila steklenička št. 23: ljubezen in svetloba. To je bilo začetek marca. Nekako mi ni bilo najbolj jasno, zakaj me je pritegnila ravno ta steklenička, vendar sem se do sedaj že naučila zaupati. In od sredine marca naprej sem imela istočasno občutek, da je vse tako kot mora biti, da se stvari odvijajo po načrtu, ampak da jaz nekako ne vibriram s to isto energijo. Utrujenost, dezorientiranost, skoraj depresija... kot da imam popolnoma prazne baterije brez možnosti polnjenja. Poleg tega sem imela v službi precej neugodne in viharne razmere. Več o tem sem že pisala. In glede tega mi je bilo kar nekako jasno, da mi je steklenička pomagala, da sem v vsakem trenutku videla luč na koncu tunela. Vem, da mi je pomagala, da sem ob vsem dogajanju ohranjala kanček sočutja do sebe in drugih. Zato je bilo kar nekako »normalno«, da sem v petek iz stekleničke dobila še zadnje kapljice. V ponedeljek smo delali z lastnostmi stekleničk in vsak se je poglobil v določeno barvo. Jaz sem dobila olivno zeleno. Dan smo zaključili z olivno zelenim pomandrom. Zvečer v hotelu sem odkrila čudovito glasbo, ki jo izvaja Loreena McKennitt in je zame osebno tipične olivno zelene barve. Poslušala sem jo cel večer in nato še v torek zjutraj. Med poslušanjem njene glasbe sem na energetskem in čustvenem nivoju doživela hud preboj. Skoraj pol ure sem jokala kot majhen otrok. Nekaj se je čistilo. Ko je minilo, sem začutila neznansko olajšanje in v tistem trenutku sem se spomnila svojega prvega izbora stekleničk. V Aura-somi je namreč tako, da se najprej dela z drugo stekleničko, nato tretjo, četrto in šele nazadnje s prvo. Vstopila in predelala sem namreč energijo svoje dušne stekleničke. Cikel se je zaključil.

Sedanja kriza v pravem pomenu

2009-04-08T08:26:00.003+02:00

Spodnji tekst je iz aprilskega brezplačnika Skupaj za zdravje človeka in narave.

Anton Komat: Samo rakavo tkivo si želi neomejene rasti!

Za gospodarsko rast rabimo zadolževanje in trošenje preko svojih meja. Ob 5-odstotni gospodarski rasti, bi v 20 letih porabili tri planete. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vem, da gresta na koncu k vragu rak in njegov gostitelj. Sedaj se je tak način razmišljanja iztekel – za rešitev se je treba obrniti k naravi.

Ne pretresa nas le finančna kriza, ampak štiri druge: podnebna, prehranska, energijska in zdravstvena. Njiva ni tovarna. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje prav toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilokalorijo (kcal) fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: »požremo« 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov.

Energijski sistem je razsipen. Pri proizvodnji, pakiranju, hlajenju, transportiranju potrebujemo ogromno energije. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Globalni prehranski sistem razpada. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce in hrano znova začeti pridelovati lokalno in z minimalnimi stroški.

Poceni hrano smo plačali z zdravjem prebivalstva, ki je moralo zaužiti še toliko pesticidov, kemičnih dodatkov v hrani in vsega ostalega, kar jo naredi poceni. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih. Ko sem na radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil 100 prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat je dobil posameznik osebno, mi pa smo na podlagi z vseh koncev nabeane in seksualno aktivne populacije dobili samo skupno sliko. Ko sem prejel rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih, zakaj bi vznemirjali javnost. To je odnos zdravstva.

Za rešitev krize je potrebno zmanjšati potrošnjo. Reforma potrošnje gre v smeri izdelave kvalitetnih izdelkov, namesto izdelkov za enkratno uporabo. Vseh pet različic krize – podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna – je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg.

»Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih vrat, pa sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.«

Več na Globetransformer in Za zdravje

Vrtičkanje in permakultura

2009-04-06T13:56:00.003+02:00

Odkar sem "gospa veleposestnica" se ubadam z mislijo, kako na čimbolj naraven način (in seveda s čim manj dela) pridelati nekaj zelenjave in kakšen sadež. V mamini knjižnici je bila že nekaj časa prisotna knjiga Billa Mollisona Uvod v permakulturo, ki sem jo prebrala in takoj začela sanjariti, kako bi kakšne ideje uvedla v prakso. Nato sem prebrala knjige iz zbirke Anastazija in ugotovila, da pravzaprav govori o zelo zelo podobnem načinu vrtnarjenja/kmetovanja.

PERMAKULTURA je zavestno načrtovanje in ohranjanje optimalno donosnih kmetijskih ekosistemov, ki imajo značilnosti naravnih ekosistemov, tako glede raznolikosti in uravnoteženosti kot tudi prožnosti. Gre za harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki ljudem nudi hrano, energijo, zaščito ter uspešno zadovoljuje tako njihove materialne kot tudi nematerialne potrebe.

Knjigo o permakulturi sem si izposodila za nedoločen čas (mami, ko jo boš rabila povej :)) in lansko leto po navodilih naredila zastirko na vrtu. Rezultat - rahla zemlja, polna deževnikov (ki jih nisem posebej dodajala, so prišli sami), v tej zastirki so mi prezimile kolerabice, ki jih nisem v jeseni pobrala (sem si mislila, da bodo itak zgnile), plevel se pa zaradi rahle zemlje lepše puli. Nisem se mogla premagati pa sem ga letos spomladi populila.

Zadnjič sem bila na predavanju Seppa Holzerja v Tržiču, ki svojo visokogorsko kmetijo obdeluje po principih permakulture. Bistvo je, da poslušaš naravo, ki sama pove kaj je ok in kaj ne. Od takrat razmišljam o našem odnosu do narave, do hrane in do prehranjevanja nasploh. Dejstvo je, da vase mečemo hrano, ki to ni več, da v svoje telo vnašamo kemijo, strupe in konzervanse in vse to se slej ko prej nekje pokaže. Čudimo se koliko otrok ima alergije, zbolevamo, ker je naš imunski sistem oslabljen, ljudje so čedalje bolj debeli, ker se premalo gibljejo. Če ne bomo ponovno pričeli poslušati lastnega telesa in narave, nam res ne kaže preveč dobro.

Razveseljivo je, da se zadeve premikajo. In še se bodo. Verjamem v to. In vsak med nami je odgovoren, da nekaj naredi za to. Prav vsak, zato je razveseljivo, da so v Beli hiši naredili korak k ozaveščanju: zasadili so vrt, kjer bodo pridelovali ekološko zelenjavo (brez špricanja s pesticidi).
Pri nas doma smo imeli veeeelik zelenjavni vrt in priznam, da mi je delo na vrtu vedno "smrdelo": verjetno zato, ker sem morala kaj pomagati in narediti. Sedaj odkrivam, da je delo na vrtu sproščujoče, ko poseješ seme, nato zraste zelenjava in jo pobereš pa postane prav navdihujoče (se fino počutim, ko vem, da sem jo jaz pridelala). Čeprav smo imeli vrt, nimam pojma, kdaj se kaj seje, kdaj se sadi, kdaj je rastna doba kakšne zelenjave, zakj je pomembno, da se ujame pravo vreme... Opazujem in se učim brati naravo... in sem fascinirana.

Reciklirano je lepo

2009-03-19T15:13:00.006+01:00

Kdo pravi, da reciklaža nima hkrati funkcionalnega in estetskega učinka!?

David Stark je zasnoval dekorativne predmete iz kartona. Naj slike govorijo:

...rolanje po nymphee...: As if...

2009-03-04T10:07:00.001+01:00

Uh, oh, naravnost na moj žulj! In verjetno še na kakšnega :)
Definitivno obvezno branje:
...rolanje po nymphee...: As if...

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna

2009-02-26T11:07:00.003+01:00

Ta video pa pove čisto vse...

Otroci se učijo s posnemanjem... nas odrasilh. In vse oddaje, prispevki na TV o problematičnih otrocih... le kje se problematični otroci tega naučijo?!?

Izobraževanje in učenje za ... kaj že?

2009-02-24T10:04:00.003+01:00

Pri nas v firmi smo se končno odločili, da je pa res potrebno nekaj narediti z izobraževanjem vodij. In sem dobila nalogo, da organiziram in pripravim »team buidling«. Saj načeloma vsi vemo kaj je to… Pa res vemo? V Google torej vpišem lepo slovensko besedno zvezo tim building – tako kot večino novodobnih izrazov, ki prihajajo z zahoda, nam tudi tega ni uspelo prevesti. In si malo ogledam ponudbo… Takole ob pregledovanju lahko naletiš na marsikaj. Na primer eden od ponudnikov tim buildinga pravi, da se bodo naši zaposleni naučili in spoznali:

ozaveščanje lastnih načinov delovanja, komuniciranja, čustvovanja...
spoznavanje učinkovitih načinov delovanja in odpravljanje neučinkovitih
pomembnost dvojne vloge posameznika
pomen ustreznega izražanja čustev
medsebojno poznavanje
razdelitev vlog (zakaj, kakšna, kako....)
predanost skupnemu cilju (konflikt skupni:individualni cilj)
pramagovanje ovir - zunanje in notranje ovire
konflikti in razreševanje le teh
razlika med povprečnežem in zmagovalcem
tekmovalnost in njen pomen . . .

In vse to v enem dnevu. Uau, kakšna čudovita priložnost za instant razvoj! Nek drug ponudnik pravi, da se bodo naše vodje izmen spoznale, kakšno moč ima vodja in kako jo lahko uporabi pri usmerjanju skupine ali posameznikov, da dosežejo definirane cilje, razumeli, kako lahko s primerno podporo in razumevanjem podrejenim pomaga v primeru zastoja ali krize v procesu dela, osvojili pristop k vodenju skozi koncept »4 vedenjskih pozicij«, ki nanašajo na to, kako doživljamo sebe in druge ter kako to vpliva na medsebojno interakcijo in odnose, razumeli, kako pravilno podajati povratne informacije, kritiko in pohvalo za dosego želenih učinkov, spoznali, kako pravilno pristopiti k reševanju problemov in sprejemanju odločitev. Ja neverjetno, kaj vse se da doseči v enem dnevu.

In bolj kot sem brala in pregledovala, bolj sem ugotavljala, kako se mlati prazna slama. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da imamo v Sloveniji cel kup modernih pristopov, ki smo jih pripeljali iz razvitega zahodnega kapitalizma, nam pa vse to ne deluje! Motivacija, team building, coaching, karierni razvoj, kompetence… vse za to, da dobimo bolj pripadne, motivirane zaposlene, ki bodo dali vse od sebe, da bo podjetje uspešno. In pri vsem tem se zgreši bistvo! Z vsem tem namreč posegamo v človekov osebni razvoj. In tukaj se zgodi veliki padec. Z vsemi temi tehnikami se posega le v en del človekove osebnosti, ki paše ali pa ne paše v celoto. In težava je v tem, da največkrat ne paše. In se zato ne »prime«. Ja super je na delavnici, seminarju, predavanju, kjer fantastičen predavatelj navdušeno razlaga, kako je pomembno, da se s sodelavci dobro razumemo, da je komunikacija ključnega pomena, kjer nam skuša dopovedati, da je pripadnost timu tista, ki bo omogočila, da bomo mi in naše podjetje uspešni, da je funky business tisto pravo… Nabildani z motivacijo in novimi idejami pridemo domov, kjer nas čaka gora posode, neukrotljivi otroci in partner, ki je imel slab dan. Vržemo se na kavč in otopelo buljimo v TV škatlo. Naslednji dan nas v službi že zjutraj čaka gora papirjev in poln inbox tečnih mailov. Višek dneva pa je, ko šefu razložimo, kako je fino, če bi spodbujali odprto komunikacijo, medtem pa on zaradi neke druge nujne velepomembne zadeve sprejme tri telefonske klice, odbrzi do neke pisarne se vrne in potem izusti kaj takega: potem praviš, da je bilo fajn? Napiši poročilo in ga pošlji sodelavcem po mailu. Mrzel tuš! In živimo naprej kot smo do tedaj.

Žal ne morem drugače, kot da poudarim, da pri vseh teh zadevah manjka celostni (ali če želite holistični) pristop. Kako naj na enodnevni delavnici motiviramo nekoga, ki ima doma težave v partnerskem odnosu in ne vidi izhoda iz njih? Kako naj na enodnevni delavnici naučimo komuniciranja osebo, ki ima težave z izražanjem svojih čustev, ker nekje globoko v sebi ne verjame vase? Kako bo enodnevni seminar rešil težavo kritik in pohval v podjetju, kjer ima direktor kompleks manjvrednosti iz otroštva, ker ni bil deležen pohvale s strani staršev?
Izobraževanje je danes tako ali tako nadomestil modernejši termin vseživljensko učenje. Ampak česar pri tem niso povedali je, da je za tovrstno učenje odgovoren vsak sam. Koliko knjig s svojega strokovnega področja ste prebrali v zadnje pol leta? Koliko zavestno delate na sebi in svojem osebnostnem razvoju? Vloga podjetja in še posebej stroke je zaenkrat le to, da so zaposleni zadovoljni toliko, da so skrajno učinkoviti. Proces osebnostnega razvoja posameznika traja več let, kar je v podjetjih definitivno predolgo, če želi imeti jutri dobrega prodajnika, sposobnega vodjo, učinkovitega analitika… Kriza v kateri se je znašlo svetovno gospodarstvo, nas je opozorila, da gradimo na napačnih temeljih. Da smo zavzeli napačno perspektivo in da smo se toliko ozirali navzven, da smo pozabili, kaj je v nas. HR stroka se je oprijela modernih prijemov razvoja zaposlenih, vendar napačno pričakuje takojšnje rezultate na vseh nivojih. Dokler HR stroka ne bo začela celostno obravnavati vsakega človeka, bodo ti moderni koncepti le precej dragi bonbončki za zaposlene.

Menstrualna skodelica

2009-02-11T15:11:00.005+01:00

Spomnim se, da sem v puberteti sanjarila, kako bi potovala v preteklost, na dvor Ludvika XIV in razmišljala, kaj vse iz današnjega časa bi vzela s seboj. Na vrhu seznama je bila zaloga dišečega mila, glede na to, da sem vedela, da se takrat niso umivali, ampak samo špricali s parfumi. Na drugem mestu pa je bila zaloga vložkov in tamponov. Ko sem razmišljala koliko bi jih potrebovala, sem ugotovila, da je vsega skupaj čisto preveč in sem sanje o potovanju v preteklost opustila. Ker, če ne morem poskrbeti za higieno, potem rajši ostanem v današnjem času. In sem kar vesela te svoje odločitve, saj so današnje pametne glave iznašle najbolj fenomenalno zadevo – menstrualno skodelico (mooncup, lunetka).

Prvič sem zanjo izvedela pred slabim letom in sprva na vse skupaj gledala z veliko mero skepse. Potem sem si prebrala vse, kar sem našla na internetu in potem sem jo kupila. Prvič je bilo približno tako kot takrat, ko sem prvič uporabila tampon – ni še občutka kako globoko in pod katerim kotom, zdelo se mi je, da jo ves čas čutim in da me tišči… ampak če sem jo kupila, bom že pogruntala, kako je treba. Vtikanje in iztikanje je bilo malce bolj problematično, dokler nisem ugotovila, kako je treba in kako najbolje funkcionira.

Uporaba je zelo preprosta: zjutraj pred službo jo dam noter, vmes enkrat izpraznim v službi, ko pridem domov jo izpraznim, umijem in potem do večera nobenega dela. Pred spanjem ponovim postopek… in to je vse. Kar je zanimivo opazovati, je kakšna je dejanska količina menstrualne krvi. Pravzaprav precej majhna. Prvi in drugi dan, ko je menstruacija najmočnejša, se skodelica napolni komaj do polovice (imam čisto povprečno močno menstruacijo). Ponoči nimam več tistega občutka, da bo kaj prišlo skozi, vložki se mi ne pocajo več med nogami in oblečem lahko katerokoli spodnje perilo. Ko sem bila prejšnji mesec v Londonu, sem ravno tisti teden dobila menstruacijo. In vse kar sem potrebovala je bila majhna silikonska skodelica. Nobenih neprijetnih občutkov, nobenega nelagodja, razmišljanja kje bom menjala vložke… kot da ni nič.

Mogoče ena stvar glede velikosti - moja prva misel, ko sem jo kupila je bila: kako nej pa to not dam, to je pa ja veliko! Iskreno rečeno... je manjša kot povprečen korenjak :)

Drage dame! Če katera razmišlja ali bi ali ne, vam garantiram, da vam ne bo žal. Če katera še ne razmišlja, naj čimprej začne. Končno so namreč iznašli nekaj, kar nam ženskam dejansko pomaga »v tistih dneh«!!! Industrija vložkov se lahko skrije!

Tukaj si lahko preberete:
Najpogostejša vprašanja
Mooncup
Lunette

Prošnja za službo kot jo vidi kadrovik

2009-02-02T14:44:00.005+01:00

Glede na to, da je nastopilo obdobje, ko bo čedalje več ljudi iskalo zaposlitev, se mi zdi prav, da napišem nekaj navodil in smernic, ki vam bodo morda pomagale pri pisanju življenjepisa oz. CV-ja. Moje izkušnje z branjem prošenj segajo nekaj let nazaj, ko sem delala še v kadrovski agenciji, se nato podala med bolj strokovne poklice in nazadnje pristala v večjem proizvodnem podjetju. V tem času sem prebrala veeeeliko prošenj … od napol doktoratov pa do popolnoma nepismeno sestavljenih stvari.

Prvo dejstvo, ki ga morate vedeti, ko iščete zaposlitev je, da imajo delodajalci vedno predstavo tega, kakšno osebo iščejo: če iščejo knjigovodjo, točno vedo kaj vse bo ta knjigovodja delal in kakšna znanja mora imeti. In potem iščejo kandidata, ki takšna znanja že ima. Če je na tem delovnem mestu že oseba, ki jo želijo nadomestiti ali iščejo nekoga, ki ji bo pomagal, bodo iskali nekoga podobnega. Je pa kot iskalec zaposlitve nemogoče ugotoviti, kaj ima delodajalec v mislih. Zato ne smete nikoli vzeti osebno, če ste zavrnjeni, vam pa se je zdelo, da ste idealen kandidat! Delodajalec pač išče nekaj tipičnega zanj, ker točno ve kakšna je firma, kako se v njej dela in zato ni nujno, da so na prvem mestu izkušnje. Lahko je tisto delo specifično in potrebujejo kandidata, ki se bo najbolj prilegal v že narejen kalup delovnega mesta.

Drugo dejstvo, ki je resnično je, da se nam v kadrovski ne da brati treh strani strnjenega teksta. Zato vas lepo prosim, da nikakor ne verjamete točno določenemu ponudniku (prosnja.com), ki vam garantira, da vam njegova prošnja zagotovi razgovor! Prvič, ko sem prejela to prošnjo sem jo res prebrala (priznam) in se ob njej pošteno nasmejala in ja, res sem povabila osebo na razgovor, ker sem želela spoznati tega, ki piše tako osladno… Ko sem ta template prošnje drugič dobila v roke pa sem se spomnila, da sem to že videla in brala in takoj vedela, da je nekje očitno nekdo tako »pameten« da to celo prodaja. In te prošnje sem dobila v vseh kadrovskih, kjer sem delala, kar pomeni, da so dokaj pogoste!

Prošnja naj bo vedno sestavljena iz dveh delov: CV in spremno pismo. Zadeva pa je taka, da (jaz osebno) vedno najprej preberem CV, kjer so kronološko in na kratko podane izkušnje in izobrazba in če se mi zdijo izkušnje ustrezne, si vzamem čas in preberem še spremno pismo. Če spremnega pisma ni, ne dobim dodatne razlage in se mi zdi da nekaj manjka… prošnja gre na kupček »mogoče«. Spremno pismo naj se, lepo prosim, nikoli ne začne z: Marija Novak, rojena materi Pepci in očetu Janezu. TEGA SE NE PIŠE! Grdo rečeno, ampak: res mi je vseeno kako je ime vaši mami (nič osebnega, ampak res popolnoma nepotreben podatek).

Kadroviki smo navajeni hitrega branja prošenj in pri branju iščemo predvsem besedne zveze, ki nam pomagajo videti ali ima kandidat določena znanja in izkušnje. Na primer, če se išče računovodja bomo v CVju iskali besede, ki so s tem v povezavi – knjigovodenje, finance, knjiženje… pogledali bomo tudi v katerih podjetjih in koliko časa ste bili zaposleni. Zato je dobor, da pri pisanju napišete: Firma d.o.o./ januar 2008 – junij 2008/ Računovodja – knjiženje, finančno poslovanje, izdelava bilanc. V spremnem pismu pa lahko napišete potem kakšno odgovornost ste pri tem imeli, ste delali v timu ali sami…

Včasih primerjam iskanje zaposlitve z iskanjem partnerja: oba si morata biti všeč, da se zapleteta v zvezo. Ne eden in ne drugi pa ne vesta ali bo zveza dejansko funkcionirala ali ne. Življenjepis oz. vaša prošnja je prvi vtis, ki ga kadrovik dobi o vas. Na podlagi tega, vas povabi na razgovor. Če se prvi vtis in osebno srečanje preveč razlikujeta, bodo kadroviku zasvetile rdeče lučke in zapiskala bo sirena – nekaj ni v redu. Zato bodite pri pisanju prošnje in CVja realni, na razgovoru pa čim bolj takšni kot ste.

Še ena stvar glede rokov. Včasih se iskanje lahko zavleče, kar pomeni, da boste dobili klic ali vabilo ali zavrnitev šele čez nekaj časa. Če na kratko naredimo izračun. V časopisu zagledate čisto svež oglas za prosto delovno mesto. Rok za prijavo 14 dni. Takoj napišete in pošljete prošnjo. V kadrovski bodo vse prošnje, ki bodo prihajale selekcionirali in pregledali. Velikokrat želijo tudi šefi videti kdo se je prijavil. Ko se lovi direktorja ali šefa, lahko mine cel teden… in če želi biti prisoten pri razgovorih… dodajte še dodaten teden. In od takrat, ko ste oddali prošnjo je že minil cel mesec. Načeloma je tako, da če po mesecu in pol ni odgovora… vaša prošnja ni ustrezala delovnemu mestu.

Na prošnji navedite vse podatke, kje ste dosegljivi (naslov, mail, telefon), ker imajo različna podjetja različne načine komuniciranja. Če pošiljate prošnje v različna podjetja, potem se javljajte na tuje telefonske številke oz. vračajte neodgovorjene klice v času delavnika. Včasih se zgodi, da kandidat, ki ni dosegljiv odpade samo zato, ker se enostavno nanj pozabi. Priznam, da se mi je zgodilo, da sem koga klicala, enkrat, dvakrat potem pa sem se ubadala s kandidati, ki so se javili in pozabila na tistega, ki se ni javil. Šele, če med drugimi kandidati ni bilo nikogar, sem se spet spomnila nanj. Ali pa tudi ne.

Pa naj bo tole prva lekcija pisanja prošenj ;)

O tem in onem

2009-01-14T19:48:00.002+01:00

Glede na to, da se nam tečaj Aura-Some začenja šele ob 9:45 po londonskem času (v SLO je to 10:45) in se jaz zbujam ob 8:00 po ljubljanskem času, imam vsako jutro kar nekaj časa. In ga izkoristim, da grem na jutranji sprehod po okolici. Na zemljevidu, so sicer vidni neki parki, in takole iz satelita izgleda vse lepo zeleno, ampak drugam kot med hiše, mi ni uspelo priti.

Prikaži večji zemljevid

Okoli zelenic, so sicer speljane potke - zelenice pa so pravzaprav nogometna igrišča. Poleg tega je zjutraj med osmo in deveto ravno prometna konica in prometa je res veliko. Sem pa opazila, da tile angležki niso ravno najbolj redoljubni. Ko se sprehajaš med hišami, vidiš, da imajo vrt sicer urejen, ampak na koncu vrta je lopa in za to lopo na kupe smeti. Kjer je le možno, ležijo smeti - škatle, polomljeni plastični stoli, staro orodje, plasične vrečke od zemlje, polomljena korita za rože. Mogoče je sedaj še toliko bolj očitno, ko je zima in ni zelenja, ampak sedaj se VIDI!

Hrana. Ja hrana je posebo poglavje, čeprav (priznam) sem mislila, da bo vse skupaj hujše. V bližini so ravno odprli nov Caffe, kjer ves dan strežejo zajtrke. Ni mi čisto jasno, zakaj bi za zajtrk jedla klobase, fižol in jajca! Je pa takšna "močnejša" hrana ravno primerna za kosilo. Do sedaj sem preizkusila naslednje jedi in preživela: cheese omlete with french fries(sirova omleta s pomfrijem), fried egg with bubbles (jajce na oko in pire krompir z zelenjavo) in jacked potato with cheese (velik pečen krompir prerezan na pol in posut s sirom). Ker v hotelu ni zajtrka, sem si naredila zalogo jogurtov, francoskih rogljičkov in smoothijev.

V sosednji sobi so se zamenjali gostje, sedaj sta notri dva fanta. Včeraj ob 22:10 (londonski čas) sem interventno vstala iz postelje in v pižami prosila, če lahko malo utišata televizijo, ker bi rada spala. Ob 21:30 sta se namreč spravila večerjat - zvok vilic in noža, ki udarjajo ob krožnik, prižgano sta imela TV, glasnost je bila precej večja od sobne, poleg tega sta glasno debatirala o nevemčem. Hvalabogu sta razumela namig in vse skupaj zmanjšala. Upam, da sta danes že večerjala :)

Že udomačena, vsa v barvah

2009-01-12T19:49:00.003+01:00

Ja kaj hitro se človek prilagodi. Za mano je že drugi dan tečaja in kaj naj rečem... super je. S čisto novega vidika spoznavam barve. Spoznavam njihovo čudovito moč in možnosti, ki nam jih prinašajo. Da čisto na kratko povem, kaj Aura-Soma sploh je. Bistvo Aura-Some je:

''Si barve, ki jih izbereš, in v njih se zrcalijo potrebe tvojega bitja.''
Vicky Wall

Aura-Soma je sistem barvne terapije, ki deluje na vseh nivojih našega bitja. Je popolnoma naraven sistem terapije, kjer z izbiranjem barvnih stekleničk, pritegnemo tiste barve, ki jih trenutno potrebujemo. Te nam pomagajo lažje prepoznati in "premagati" naše življenjske izzive na način, ki je v tistem trenutku za nas najboljši. Da ne bom preveč ponavljala tega, kar je že napisano, si preberite tole ali/in pa tole.

Prva naloga, ki smo jo dobili na začetku včerajšnjega dne, je bila, da sami začutimo, kaj je Aura-Soma in občutki ter besede, ki so vstopile vame so bile: je toplota okoli srca, občutek, da sem prišla Domov. Vame prinaša nežnost, prijaznost in svetlobo duše. Pomaga nam, da se spomnimo kdo smo in zakaj smo prišli na ta svet.

Ja o tečaju in Aura-Somi boste zagotovo še brali. Mogoče še nekaj malega o moji mali sobici.

Tole na sliki je moja mala sobica (small single room). Levo od stola je okno in komoda, na kateri je vrč za gretje vode (jupii, lahko si skuham čaj!) in televizija. Kopalnica pa je skoraj večja od sobe. Gretje imajo priklopljeno na polno, tako da hvalabogu okna ne tesnijo najbolje in se soba ravno prav zrači in temperaturno uravnava. Okno je sicer novo, ampak je očitno tako slabo montirano, da pri zaprtem oknu zavesa rahlo plapola, če zunaj potegne veter. Hotelček je na zelo mirni lokaciji. Moja soba sicer gleda na cesto, ampak je to ena čist lokalna cestica, ki pelje skozi naselje hiš. Ponoči prometa ni. Ostali gostje v hotelu so pridni in ne razgrajajo, tako da tudi to ni problem. Lastnik je starejši gospod, Grk, rojen v Grčiji, sedaj pa že skoraj 30 let živi v Londonu. Je pa včasih potoval iz Anglije v Grčijo z avtomobilom in se vozil čez Jugoslavijo, tako da ve kje je Slovenija. In spomni se, da mu je bila zelo všeč Ljubljana, s tistim razpadajočim gradom nad mestom.

London here I am!

2009-01-10T20:43:00.003+01:00

Zdaj ste pa verjetno že skoraj prepričani, da sem izgnila. In sem res. V London. In, ker nočem biti malenkostna sem šla kar za cel teden. Končno sem namreč prišla do tečaja Aura-Some, ki se začne jutri. Ker je London velemesto, napredno in polno tehnologije, je seveda v hotelu wi-fi in zato lahko berete tele vrstice. Današnji dan sem kar takoj izkoristila za šetkanje po Londonu.

Največ preglavic mi seveda povzročajo prehodi čez cesto. Šele sedaj sem ugotovila kako avtomatsko vedno najprej pogledamo na desno, preden gremo čez cesto. Še dobro, da imajo na tleh pred prehodi napisano, kam moraš pogledati. Semaforji na križiščih so očitno samo za turiste, ker domačini jih absolutno ne upoštevajo. Ko je frej, grejo čez cesto (seveda najprej pogledajo levo). Že ob prihodu so mi na informacijah prijazno svetovali, naj si omislim »travel card« za javni promet. Velja namreč za vse oblike javnega prevoza, ne glede na to kolikokrat se pelješ ali prestopiš. Superca. Kar mi je najbolj všeč pri velikih mestih je to, da imajo pošlihtan javni prevoz. Na vseh postajah so jasno označene linije, kam peljejo, vsi vlaki, avtobusi in podzemna železnica pa imajo sistem, ki ti pove na kateri postaji si se ustavil in katera je naslednja. Poleg tega se nikoli ni potrebno sekirati, če zamudiš, ker čez par minut že pride naslednji vlak/tramvaj/bus...

Današnji dan je bil zagotovo eden najbolj hladnih, ker je bilo cel dan okoli -5 stopinj. Vreme je bilo oblačno, kar je še stopnjevalo občutek mraza. Oblečena sem bila kot medved pa še me je zeblo! Sem pa opazila, da se za mlade londončanke, ki želijo biti v koraku z modo, nikakor ne spodobi, da bi oblekle zimsko jakno. Vse tiste, ki dajo kaj nase, dajo kvečejmu dodatno verižico ali zapestnico, nikakor pa na svoj puloverček ali tanko jaknico ne oblečejo tople jakne. Da bi razmišljale o čem debelejšem kot so 15 den nogavice tudi ni bilo videti. Priznam, da mi je bilo to bolj zanimivo od Buckinghamske palače. Nekako prevečkrat sem jo že videla na TV, da bi bila v živo kaj posebnega. Zraven je St. James's Park in tam je bilo nekaj še zanimivejšega. Veverice so tako udomačene, da jedo iz rok! Tako so cortkane, ko se zapodijo z drevesa, če ima kdo kruh v roki in skušajo prehiteti golobe. Golobov v Londonu je veliko in vsi so lepo rejeni. In vevericam ne pustijo do kruha. Na svojem pešogledu sem prikoracala do Westminsterske katedrale. Najprej se mi je 12£ vstopnine zdelo čisto predrago in sem se odločila, da si jo raje ogledam samo od zunaj. Potem pa me je vseeno premamilo (predvsem me je že malo zeblo - fotoaparat sem morala imeti v notranjem žepu bunde, da so baterije sploh delale!) in sem šla še notri.

Cerkev, ki je polna turistov zgubi svoj čar, tako da stapljanja z energijo prostora v tišini ni bilo. Imajo pa v vstopnino vključeno avdio voden ogled – dobiš aparat (kot nek mobitel) in zloženko z oštevilčenimi točkami. Na točki, kjer se nahajaš pritisneš na številko na aparatu in poslušaš. Dober sistem, priznam. Poleg tega je bilo v cerkvi absolutno bolj toplo kot zunaj, tako da sem si vzela za ogled več ko eno uro. Potem pa naprej do parlamenta, pa mimo Downing street-a, ki je v bistvu zagrajen z ograjo in se ne da videti »slavnih« vrat britanskega premierja. Potem sem počohala konja pri Horse Guards Parade in se že precej utrujena podala še na Piccadilly. Tu sem našla eno tako luštno trgovinico s čaji, pravimi angleškimi čaji, da sem notri več kot pol ure vohala, gledala, degustirala... mmm. Potem pa malo mimo štacun do podzemne železnice in nazaj v hotelček. Na tooooplo!

Križni hodnik Westminstrske opatije - trava je zelena in negovana tudi pozimi!

Golobi hočejo biti vedno na sliki! Šc!

K premierju se pa ne da kar uletet na kosilo!

Boža, boža, kako si ti priden, da stojiš na tem mrazu! Pa še unga gor morš nosit!

Smeh je pol zdravja!

2008-12-09T14:18:00.001+01:00

more animals

Masaža, kjer ostaneš brez besed

2008-11-20T08:48:00.004+01:00

V torek sem bila na masaži, pravzaprav bi morala Masaža napisati z veliko začetnico. Kristof Lach je virtuoz pri delu s telesom. Niti vedela nisem kako sem dejansko zategnjena in kje vse so moje mišice zatrdele. Ura in pol na masažni mizi je bila neverjetna. Ugotovila sem, da čisto premalo skrbim za svoje telo in da bo to potrebno spremeniti. Vse napetosti, ves stres se nalaga in nalaga in hvalabogu za tako čudovite umetnike kot je Kristof. Po končani masaži sploh nisem znala povedati drugega kot ah in oh in hvala Kristof. To je enostavno potrebno doživeti. In kar je najboljše od vsega... ta teden se zjutraj ne zbujam več vsa polomljena! Kdor potrebuje res celostno masažo, naj se brez velikega razmišljanja naroči.

Vabljeni na intuitivno masažo celega telesa „Body&Mind Integration” na osnovah havajske tehnike Lomi lomi, ki omogoča sproščanje, osvežitev, čiščenje in odpravljanje vaših blokad.
Od 17.novembra do 05. decembra 2008 v Ljubljani, Bobenčkova 4
Masaže izvaja Kristof Lach, WAI WAI, studio za srečno telo, v Devi Joga Centru v Ljubljani.
Masaže in terapije za telo, um in za dušo, za tvojo notrajno in zunanjo lepoto, med drugim:
- energetske polinezijske masaže Ma-Uri
- holistična terapija "Body&Mind Integration"
- starodavno havajsko delo s telesom LOMI LOMI.
To je več kot samo masaža, je duhovna pot v svojo notrajnost, ki zviša nivo energije, prinaša globoko sprostitev, uravnoteži premočna čustva, odpravlja bolečine v hrbtenici in v sklepih, izboljša prekrvavitev.
Maser Kristof Lach iz Poljske je skozi večletne izkušnje razvil lasten slog dela s telesom, ki ga navdihuje maorska in polinezijska umetnost zdravilstva, havajska Lomi Lomi masaža, japonski šiatsu, švedska klasična masaža, kitajska akupresura, in druge tehnike.
Rezerviracije terminov za masažo!
Napiši sms na mobilni tel.: 0048 504 248 404 (Kristof)
ali pošlji mail na e-naslov: kris@k2.pl, od 16.novembra poklici na slovenski mobilni: 041 526 894. Možni termini za masaže so od 17.novembra do 05.decembra 2008, ob 9:30, 11:15, 13:00, 16:30, 18:15, 20:00 uri, v Devi Joga Centru, Bobenčkova 4/I, Ljubljana. Cena masaže: 40 EUR - 1 ura; 50 EUR -1,5 ure

Rastlinjak - srečni konec

2008-11-04T21:22:00.005+01:00

In smo ga dokončali! Končno sešraufali vse male šraufke, vstavili termo plošče, privili vse matice... Dve osebi, po navodilih ga tako sestavita v treh dneh, če delata cel dan in pri tem pozabita celo na kosilo. Edina pomanjkljivost je, da nikoli ne moreš ravno prav zategniti vseh matic in ker je ogrodje aluminijasto, so nekje razmaki večji, drugje manjši. Da bi bo streha vodotesna, bo potrebna še kakšna doza silikona. Ta zadnji vikend, to lepo sončno nedeljo, ko je bilo v senci 20 stopinj sva izkoristila, da sva prenesla kaktuse in občutljive rastline v rastlinjak. Kar je še potrebno urediti je ogrevanje - termostat in malo boljši kalorifer, da ob hudem mrazu ogreje restlinjak nad 0 stopinj in notranjo opremo - police in mize. Najbolj vesela sem, da rastlinjak končno stoji. Jupiiiii!!!!

Rastlinjak - novo nadaljevanje

2008-10-24T10:46:00.006+02:00

Nazadnje smo se z rastlinjakom ubadali lansko leto, ko smo delali izkop. Potem se je morala zemlja malo posušiti in utrditi. In čakali smo, da bo zemlja suha za nadaljnje delo. In čakali... in čakali, potem je bilo poletje, ko je bilo prevroče, da bi karkoli počeli... septembra pa sva se z Igorjem resno zamislila, ker ni bilo nič narejenega. Za začetek je pomembno, da rastlinjak dobi svoje temelje.
Že zadnjič med trgatvijo sva jih izkopala, prejšnji teden pa so fantje z vasi vse skupaj zabetonirali. Na tem mestu se moram zato z velikim HVALA zahvaliti: Gregorju, Nanku, Sandiju, Josipu, Frenku in Igorju. Ves beton je bilo namreč treba znosit do temeljev. Slava jim!

V nedeljo pa sva se z Igorjem lotila sestavljanja. Rastlinjak je namreč lepo zapakiran v škatlah čakal v kleti. Poleg sem dobila navodila za sestavljanje in sva pričela... šraufat! In sva šraufala in šraufala in šraufala od 10h dopoldan do 6h zvečer.

In nama je uspelo sešraufat ogrodje. Potem sva ga hotela pritrditi na temelje in ugotovila, da imava samo dva šraufa za beton. Vmes naju je prišel pogledat sosed in naju malo prestrašit, da cigani zbirajo tudi aluminj.Vse skupaj tako čaka na naslednji vikend, ko ga bova pritrdila na tla in vstavila termo plošče. če ga ne bojo odpeljali cigani!?Poročilo sledi!

Jesenske zadeve

2008-10-12T22:01:00.007+02:00

Zadnje čase je prav noro, kako se čas premika z nadzvočno hitrostjo. Vsak dan se zgodi toliko stvari, pa vendar čez en teden skoraj ne vem več, kdaj se je kaj zgodilo. Delovni teden se obrne, še preden ugotovim, da se je začel. V prejšnjem mesecu je bil eden pomembnejših dogodkov dedijev 80. rojstni dan. Cela žlahta se je zbrala na kupu in šele, ko sem videla nekatere otroke, ki so medtem zrasli v odrasle ugotovila, da pri določenih sorodnikih nisem bila že res dolgo!

V službi je čedalje več dela. Še dobro, da sem dobila pomoč, ker drugače bi me že odpeljali na psihiatrijo. Ob 5h sem ponavadi že tako utrujena, da bi bilo kakršnokoli nadaljnje delo čisto brezveze. Možgani so do takrat že skurjeni. Še dobro, da je vreme naklonjeno popoldanskim sprehodom. Da vdihnem naravo, da se potopim v čudovite jesenske barve, da se energetsko obnovim, da lahko naslednji dan spet funkcioniram.

Še vedno so zame osebno najpomembnejši vikendi. Za dva dni zbežim iz mesta in se prepustim naravi in njeni magiji. Konec poletja sem pridno kuhala marmeladice in različne "zvarke". Na slikici moj slavni robidovec. Ta mesec so se na sosedovi parceli "čudežno" pojavile gobe. In to ne katerekoli, ampak čisto lepe marele - edine za katere sem 100% da so ta prave, kadar jih najdem. Že prejšnji vikend je bila na voljo ena porcija, ta vikend sem nabrala ravno za malico (lepo z jajčkom in peteršiljčkom).

Sicer pa sem avgusta "odkrila" Aura-Somo. To je nekaj najbolfantastičnega kar je. Začelo se je, da sem šla k Vasji Korošec na individualno terapijo. In BUM, postala odvisna od teh čudovitih vibracij, ki se skrivajo v stekleničkah. In zadeva dejansko deluje. Celo tisti, ki (mislijo da ne) ne občutijo energij, po nanosu esenc občutijo nekaj. V glavnem špricam z esencami vse okoli sebe in naslednji mesec grem na tečaj! Ja, to je to!

Cufanje grozdja

2008-09-23T10:53:00.000+02:00

Ta vikend smo med dolenjskimi zidanicami opravili letošnjo trgatev. Ali bolje – cufanje grozdja. Žal je bila posledica letošnjih avgustovskih neurij tudi ta, da na trtah ni ostalo skoraj nič grozdja. Če sem lani na 4h trtah napolnila svoje vedro do roba, sem letos v celi vrsti nabrala le 2/3 vedra. Res žalostno. Vendar zaradi tega nismo nič manj jedli. Ob 8h smo pričeli, ob 10h je bila malica (pečene piške, pohan zajec, nekaj svinjine in seveda potica na koncu), ob 12h je bil mošt že v kleti. Nato je seveda sledilo kosilo: domača župa, gore mesa, francoska solata in na koncu potica. Iz vljudnosti sem se mučila z vsem kar je bilo na mizi, kar je imelo za posledico, da sva šla z Igorjem po kosilu spat. Ampak želodec, ki ni navajen toliko jesti, je tiščal in krulil in s spanjem ni bilo nič. Pa sem šla malo merit temelje za rastlinjak. Ko je bilo zmerjeno sem začela kopat in izkopala en cel jarek. Potem pride gor Igor, da ne more spati in tako sva popoldan lepo izkopala temelje za rastlinjak. Končno, po enem letu! Naslednja faza je šolanje, vlivanje betona in potem bomo končno razpakirali škatle, ki že eno leto ležijo v kleti.

Gorillaz

2008-09-03T22:02:00.000+02:00

Moj kandidat na letošnjih volitvah

2008-09-02T12:16:00.001+02:00

Sedaj se boste zgrozili, da sem padla v politiko. Ne, nisem. Ob nakladanju naših politikov postanem tako živčna, da je bolje, če soočenj ne gledam. Sploh. Izkazalo se je, da ne ena ne druga opcija nista dobri, torej ni več izbire. Nekateri so se odcepili, se preoblekli in sedaj prodajajo star kruh v novi embalaži. Tega žal ne kupim. In potem me prijateljica obvesti, da se je njen mož odločil kandidirati. Hvalabogu, sem že mislila, da ne bom šla na volitve! Seveda ga bom volila, ne glede na to v kateri stranki je. Ker je fejst! Ampak volim njega, ne stranke, da je jasno. Poleg tega me firbec daje, koliko lahko nekdo, ki postane poslanec vpliva na karkoli. Nekdo, ki za sabo nima že dolge politične kariere in »političnega« karakterja. In seveda bo bodoči poslanec Viktor Sladič v prostem času tudi bloger.

Okolje in avtomobili

2008-08-13T10:50:00.004+02:00

Ne vem zakaj sem že dva dni pri pregledovanju okolju prijaznih avtomobilčkov. In sem se odločila..., ko bom velika in bogata bom imela garažo za okolju prijazne "igračke"

SCORPION podjetja Ronn Motor

Honda OSM

Spletna stran s "hibridnimi" novicami www.hybridcars.com

Dopust na Kosu

2008-08-09T21:31:00.007+02:00

Zadnjih nekaj tednov skoraj nič od mene. Po pravici povedano: iztrošena. Zato je v zadnjem trenutku padla odločitev za filanje baterij: v Grčijo, na otok Kos. Grčija je najina priljubljena destinacija in tokrat sva se tja podala že sedmič. Kos sva imela v načrtu že nekajkrat, ker je baje zelo lep otok. In sva šla. Prvo gubanje obrvi sva naredila že na poti od letališča proti hotelu. Kje je rastje? Vse je bilo rjavo-sive prašne barve. Hm... Hotel normalen za Grčijo... ni problema, a kaj, ko prvo noč nisva nič spala. V sosednjih sobah na najinem hodniku so imeli celo noč zabavo mladi Nizozemci. Na cesti, ki je še prejšnji dan izgledala odmaknjena stranska cesta, prometa kot na glavni ulici. Prva stvar zjutraj je bila menjava sobe. Sicer sva kasneje ugotovila, da nikjer, v nobeni sobi ne bi spala. O tem zakaj ne, malo kasneje.

Najina navada je, da že prvi dan najameva motor (skuter ali enduro, odvisno od otoka) in potem prekrižariva otok po dolgem in počez. Na ta način odkrijeva tudi kotičke, kamor večina turistov ne zaide in tako obiščeva »pravo« Grčijo. In kar naju je ravno na Kosu najbolj »zmotilo« je to, da nisva našla ničesar pristnega. Vse je podrejeno turizmu. Dolge peščene plaže so skrite pod dolgimi vrstami sončnikov in ležalnikov, tam kjer ležalnikov ni, pa po plaži leži polno smeti. Sence na plažah ni. Šele četrti dan sva našla plažo, kjer sva se pod edino tamarisko (drevo) ulegla pod skromno senčico. Pojem brezvetrje na Kosu ne obstaja. Obstajajo tri stopnje vetra: piha, fejst piha in ful fejst piha.

Otok so turistično zavzeli Nizozemci, skandinavci in Angleži (ti so bili hvalabogu locirani na drugi strani otoka). Nizozemci se ga pridejo nažurat in napit. To pomeni, da okoli 6h popoldan prilezejo iz hotelskih sob na plažo ali bazen. Okoli 8h izginejo v sobe in po hotelskem hodniku zadišijo vodice za o britju in parfumi. Potem odidejo v mesto, od koder se prično vračati od tretje pa do pete ure zjutraj. Vendar to še ne pomeni, da takrat zaspijo. Do 6h zjutraj se pogovarjajo, poslušajo muziko... v glavnem delajo galamo. Tudi, če kdo od ostalih gostov vstane iz postelje in jih nahruli, jim količina popitega alkohola čez 5 min povzroči amnezijo in ponovno pozabijo, da so v hotelu nekateri, ki bi radi spali. Vodič, ki je skrbel za nas, je povedal, da so v nekaterih hotelih že pričeli zavračati mlade Nizozemske turiste, ker jim ostali gosti uhajajo ali so nezadovoljni z nastanitvijo.

Na otoku je vredno ogleda:

mesto Kos, ki je resnici na ljubo eno lepših, kar sem jih videla do sedaj. Je tudi eno večjih, saj ima kar 16.000 prebivalcev;
Asklepion – grško antično zdravilišče v treh nivojih, na prvem so zdravili telo, na drugem psiho in na tretjem duha;
vasica Zia, ki leži v gorah, med zelenjem in ima čudovit razgled na otok. Ima tudi lep sončni zahod, ker je v daljavi vedno megleno, se naredijo res lepe barve. Poleg tega ima trgovinice s spominki, ki so precej cenejše od enakih spominkov v mestu Kos.
Naravne terme – na severni strani otoka izpod skale v morje priteka vroča voda, ki ima blizu 50 °C. Namakanje v vodi bogati z mineralnimi snovmi ugodno vpliva na sklepe, revmatična obolenja in težave s kožo. Grki se z zdraviliškim turizmom še niso seznanili, zato se v vodi lahko namaka kdor hoče in kolikor časa mu prija.

Vmes sva se odpravila tudi na izlet na tri otoke, kamor vozijo številne barke privezane v pristanišču v Kosu. Tam se dogovoriš za izlet in za normalno ceno 20 € na osebo. Agencije ponujajo isti izlet za 31 € po glavi. Po pogovoru z ostalimi Slovenci iz našega hotela, sva ugotovila, da sva bila na ladji, ki je edina imela animacijo, zato tisti, ki morda razmišljate o izletu: ladja Katerina!

Kot »odkupnina« za neprespane noči in pomanjkanje izletnih možnosti, je bil zadnji večer v mestu nastop folklornih skupin, ki so predstavile različne tradicionalne plese iz cele Grčije. 2 uri so nas zabavali in navduševali in nam tako polepšali dopust. Kos je idealen otok za tiste, ki ljubijo mivko in droben pesek in poležavanje na plaži. Kdor želi spoznati pravo Grčijo pa naj se raje odpravi kam drugam.

Pomoč v nesreči in solidarnost

2008-07-29T22:37:00.002+02:00

Prejšnji teden je v neurju, ki se je razbesnelo na Dvorom in Dolnjim kotom, strela udarila v hlev s skednjem. Kljub močnemu dežju, je vse skupaj zgorelo. Ljudje so stopili skupaj in priskočili na pomoč. V ponedeljek je bil les za novo ostrešje že nažagan in od vsepovsod so prišli sosedje in znanci ter pomagali pri gradnji novega poslopja. Vsak dan je cca 30 ljudi pridno delalo. V soboto ob 15h je bilo delo končano. Stala je nova "štala s kozucem".

VIDEO POSNETEK

Koncertni vikendi

2008-07-20T09:51:00.002+02:00

Prejšnjo nedeljo Live from Buena Vista - The Havana Lounge v Križankah. Eksplozija kubanskih ritmov. Nekaj odlomkov z drugih koncertov na YouTube. Res so dobri in cele Križanke so poplsavale. Ne moreš biti na miru. Še najbolj so se mi smilili vsi VIP-ovci, ki so imeli sedeže in so tako sedeli. Če so bile križanke načrtovane, je bil včerajšnji večer bolj kot ne naključen . Glasbeni bombonček Gwen Hughes. Jazz, swing in blues iz grla pevke, ki bi jo človek prej pričakoval v Križankah, kot na terasi hotela na Vrhniki. Fantastčen glas, vrhunska spremljevalna skupina, v glavnem užitek poslušanja.

Okolju prijazno

2008-07-11T08:05:00.005+02:00

Med likanjem gledam televizijo. Glede na pomanjkanje dobrih filmov, si najraje prižgem Discovery ali National geografic. Ta teden me je fascinirala gradnja. Medtem, ko pri nas razpravljamo o tem ali bi sploh postavili vetrno elektrarno, so v Bahrainu naredili prvi nebotičnik z vetrnimi turbinami, ki mu zagotavljajo preskrbo z električno energijo. Tri turbine na letni ravni proizvedejo toliko elektrike, kot jo porabi 6000 povprečnih gospodinjstev. Bahrainski WTC je tako postavil merila za varčne in samozadostne stavbe. Čeprav je njegova površina odeta v steklo, je to posebno zatemnjeno steklo s posebnim premazom, ki za tretjino zmanjšuje segrevanje stavbe zaradi sonca. Na ta način se zmanjša poraba energije zaradi klimatskih naprav.

V tem duhu sem včeraj "slučajno" naletela na program GreenPrint, ki pomaga pri (ne)printanju odvečnih strani. Vsi poznamo tiste finte, ko sprintaš mail pa zraven dobiš še eno prazno stran z datumom v enem od kotov. V službi sem ga takoj inštalirala na računalnik, ga dala na strežnik in poslala mail vsem zaposlenim, naj ga naštimajo in uporabljajo.

Dnevi švicanja

2008-07-03T15:53:00.004+02:00

Zadnjih 14 dni sem kot cunja…hektolitri vode, ki jo zlivam vase, kar nekako izpuhtijo. Namesto skozi mehur se izločajo skozi kožne pore. In ko mine tisti del dneva, ki ga namenjam službi in pridobivanju cekinov, sem bolj kot ne samo še za na kavč. Prejšnji teden sem prišla domov, se ulegla na posteljo in 10 min kasneje sta me Igor in Dim s svojim prihodom skozi vrata potegnila iz globokega spanca. Ta teden je strategija malo drugačna. Po službi se zapeljemo v Močilnik, kjer se Dim v manj kot sekundi iz avtomobila preseli v Ljubljanico. Za njim se do brega privlečem jaz, si sezujem čevlje in zakorakam v prijetno mrzlo vodo. Kri se počasi ohladi in nekaj življenjske energije se povrne. Toliko, da se premaknem do slaščičarne, kjer si privoščim dve veeeliiiiki kepici sladoleda. Hvalabogu za klimo v stanovanju. Do 7h zvečer se moje stanje navznoter in navzven popolnoma normalizira.

Drugače pa se mi zdi, da se v tej vročini še najbolje počutim s knjigo v roki. In res nekam veliko berem. Mogoče zato, ker se ob gledanju TV samo še razburjam ali ker računalnik pri svojem delovanju oddaja preveč toplote ali pa enostavno samo zato, ker je do 9h svetlo.

Za vikend sem bila z mami na Socerbu, kjer je imel Turoff spet eno svojih pridig. Mislim, da sem z njegovimi predavanji počasi zaključila. Se mi zdi, da sem slišala, kar sem rabila slišati, sedaj pa lahko pokukam še kam drugam. Če boste kdaj na tistem koncu si obvezno oglejte Sveto jamo na Socerbu. Zadaj za oltarjem je voda, ki nikoli ne izgine in če imate s seboj flaško… še nekaj časa voda ostane ledeno hladna. Popili jo boste preden se segreje. Na poti nazaj sva se ustavili še v Vilenici. Ljudje, sedaj je pravi čas za obiskovanje podzemlja! Stalnih 12 stopinj je pravi balzam za telo. Poleg tega je jamski svet res lep. Sploh Vilenica me je čisto presenetila s svojo velikostjo in lepoto. Še dva meseca pa bo konec vročine… ah ja in potem bomo spet tarnali, kako je mraz… nikoli nam ni prav!

Uh vrečke! Skoraj bi pozabila. Po vsej verjetnosti ste vsi dobili tisti mail o tem, kako plastične vrečke neugodno vplivajo na okolje. Zanimivo, je da sem preden sem dobila prvi mail, kupila razgradljive vrečke za organske odpadke. Na izletu na Madžarsko pa mi je kolega razložil, da povprečna vrečka razpada nekje od 800-900 let. In potem se je naslednje dni vsul mali bataljon mailov s PPS o onesnaževanju z vrečkami. In seveda kadar grem na sprehod, se slučajno spotaknem ob tri, štiri vrečke, ki ležijo okoli po hosti. In sedaj se skušam disciplinirat, da imam vedno s seboj eno vrečko, v katero stlačim nakupljene stvari. V trgovini pridno ponavljam, da ne rabim vrečke za eno škatlico. Zakaj pa imam veliko torbo?! Ja ljudje potrebno bo začeti paziti na te polivinil vrečke. Takoj danes!

Funky business

2008-06-26T15:30:00.002+02:00

Končno sem se spravila k branju te biblije sodobnega podjetništva, ki sta jo napisala Kjell Nordstrom in Jonas Ridderstrale, docenta na eni od švedskih univerz. Knjiga govori o sodobni ekonomiji, sodobnem podjetništvu in predlaga cel kup receptov, kako danes uspeti v tej globalni norišnici. Vse kar piše pravzaprav vsi že vemo, vendar tega še nismo ozavestili. Cel kup ljudi, ki so počeli tisto, kar se jim je sprva porodilo kot ideja, ampak so v nasprotju z večino “imeli jajca”, danes poznamo kot uspešne, bogate, zavidanja vredne posameznike: Bill Gates, Jack Welch, Michael Dell, Ingvar Kamprad (Ikea), Larry Ellison (Oracle) in mnogi drugi... Danes ni več pomembno biti boljši, ampak biti enkraten, neponovljiv, narediti česar ni še nihče. To pa pomeni razmišljati izven okvirov, ki nam jih predstavljata družba in svet.

Vse skupaj morda najbolje opiše naslednji odstavek iz knjige:"...vse je odvisno od posameznika. V dobrem in slabem je prepuščen samemu sebi, na nikogar se ne more obrniti in nikogar kriviti. Nastopil je čas, ko moramo usodo prijeti v svoje roke. Čas je za odločen nastop. Geslo našega časa je: Bodite vi! Maškarade je konec. Zanikanje je enako smrti. Uspešni ljudje so uspešni, ker so tisto kar počnejo in počnejo tisto, kar so. Najprej se moramo znebiti vlog, ki so nam bile vsiljene. Sleči se moramo vse do svpje osebnosti. Vprašati se moramo, kdo smo. Če se upate sleči vse do kosti, ugotovite, da niste ne oče ali mati, ne menedžer ali podrejeni, ne svetlopolti ali temnopolti, ne Evropejec, Azijec ali Američan. Kaj sploh še ostane? Kaj resnično želite početi s svojim življenjem? Moč je v vaših rokah.Če ne uživate v tem, kar počnete, nehajte to početi. Zdaj takoj! Za uspešnega funksterja so značilne tri stvari: bodite enkratni, ustanovite svoje podjetje (nase je potrebno gledati kot na podjetje s svojo intelektualno bilanco in blagovno znamko), povežite se (potrebujemo partnerje, ki nam bodo pomagali pri vseh procesih, v katerih nismo najboljši na svetu)."

V glavnem nora knjiga za nore čase. Vse kar je “normalno” je zastarelo, neučinkovito in brez vrednosti. Kdor ne razmišlja noro ni funky in kdor danes ni funky je nor! Funky forever...

Firefox - ta najnovejšišovi

2008-06-18T10:17:00.001+02:00

Jest ga že imam ... luškan!

Madžarski kaktusi

2008-06-16T19:50:00.003+02:00

Ta vikend smo se z DPKS odpravili na Madžarsko malo pogledat, kakšne kaktuse imajo naši sosedje. Odrinili smo v soboto ob 3.30 ... ja sredi noči in bili ob 11h že pri prvem zbiratelju. Zapodili smo se v rastlinjak in nabirali kaktuse, ki so postali del naše zbirke. Po dveh urah smo se odpravili k naslednjemu in potem še k tretjemu. Ker so vsi trije v Budimpešti smo prespali, saj je bila nedelja rezervirana za čisto posebnega kaktusarja. Gospod ima 84 let in zbira kaktuse že več kot 50 let. Veliko jih je dobil od še starejših zbirateljev in na svojem vrtu ima tako postavljenih kar 5 rastlinjakov. Načeloma svojo zbirko razprodaja, ampak se od kaktusov enostavno ne more ločiti. Njegovi primerki so ogromni in zavidljive starosti. Kaktuse v tej velikosti je možno videti le v naravnem okolju, zato smo v glavnem hodili naokoli z odprtimi usti in zijalastimi pogledi.
Kaktusarji smo čisto posebna podvrsta ljudi - peljemo se daleč, švicamo v rastlinjakih, zato da prinesemo v svojo zbirko te čudne bodičaste rastline, ki pikajo in cvetijo le enkrat na leto - če imaš srečo. Ponavadi se na takšnem izletu posvetiš "cukrčkom", ki jih težko dobiš pri nas, tokrat pa sem kupovala z očmi in povečala svojo zbirko za nekaj všečnih pikecov. Ja sedaj me čaka samo še postavitev rastlinjaka!

BEZGOV SIRUP

2008-05-31T22:14:00.005+02:00

Bezeg je v polnem razcvetu in tole je recept, kako brez kuhanja pripraviti odličen bezgov sirup. Že lani sem ga naredila in je brez težav zdržal do pred enim tednom, ko ... ga je zmanjkalo! Recept sem že kar nekaj časa nazaj našla v knjigi Elene de Belder Okus po cvetju. Gre pa takole:

Naberete lepo razcvetene bezgove cvetove, pri tem pa pazite, da ne otresate dol cvetnega prahu. Cvetove natlačite (ne preveč) v kozarec za vlaganje in čisto do vrha zalijete z vodo. Kozarec postavite na sonce, kjer naj se vse skupaj prežema s sončnimi žarki 3 dni. Nato zlijete nastali sok ven in ožamete cvetove, ki so se napili vode. V sok vmešate sladkor v razmerju skoraj 1:1 (jaz dam malo manj sladkorja) in narežete notri bio limone. Spet na sončka dokler se sladkor ne stopi. Prelijete v steklenice (čisto do vrha) zaprete in postavite v temen hladen prostor.

To je osnovni recept, ki se ga da na enak način uporabiti tudi za lipov sirup. Zdaj pa k detajlom! Če bezeg namočite v vodo v navadnem litrskem kozarcu za vlaganje, morate imeti za potem 2 litrski kozarec, ker boste dodali zraven še skoraj kilo sladkorja in polovico narezane limone. Lani sem si izposodila kozarce, letos pa sem jih kupila in sicer 5 litrske. In velikih kozarcev za vlaganje sploh ne dobite v nobenem hiper in super marketu, ker trenutno ni sezona za vlaganje! Če boste iskali: Merkur ima 2, 3 in 5 litrske.
V prvem delu, ko namakate bezgove cvetove, se vam lahko zgodi, da postanejo cvetovi in s tem tudi sok, rjave barve. To je zaradi tega, ker so prišli v stik z zrakom. Zato je treba kozarce res napolniti čisto do roba. zaradi tega kvaliteta soka ne trpi... trpi estetski izgled. Tudi kasneje, pri prelivanju, lahko sok oksidira in porjavi, če ga predolgo pustite v stiku z zrakom. Letos sem sok iz večih manjših kozarcev najprej prelila v skledo potem pa se spomnila, da nimam velikih kozarcev in je sok 1 uro stal na zraku, tako da je lepe temno rjave barve. Na slikici lahko vidite vse faze izdelave. Ena skleda cvetov zadostuje za en 2litrski kozarec soka. 2 dvolitrska kozarca pa skupaj s sladkorjem in dvema limonama napolnita 5 litrski kozarec. V sredini, v najmanjšem kozarcu je sok in takšne barve je normalno tudi sirup, čisto na desni v steklenici pa je letošnja "ekstremno moderna" rjava barva, ko je sok že zmešan s sladkorjem. Hitro po bezeg dokler ne odcveti!

Ko pamet odpove…

2008-05-29T15:04:00.002+02:00

(ko berete prosim, da si zamislite najbolj ciničen način govora, kar si jih lahko zamislite!)

Zadnje čase z enim ušesom poslušam vse bedarije, ki jih lahko poslušamo vsak dan v poročilih. In ugotavljam, da so res bedarije. In se pri tem sprašujem, zakaj naj bi nas nekatere zadeve sploh zanimale?! Ja mediji naj bi izpostavljali teme, ki so potrebne pozornost, ampak da potem eno temo obdelujejo kot stari lajnarji…. Ni ravno veliko učinka. Recimo spremljanje vseh sodb, obsodb in drugih fars iz sodnih dvoran. Da so naša sodišča počasna in neučinkovita, ker imamo zakone napisane v stilu ribiških mrež… na to nas res ni potrebno opozarjati vsak dan! Če je namen prispevka, da pove, da se je končno neka stvar premaknila in nam vlije malo upanja, da še obstaja pravica… potem je to novica vredna pozornosti! Če pa nam trobezljajo o tem, kako je bila na sodišču obravnava na kateri so zaslišali priče in jih bodo čez pol leta še naslednjih pet… ja to pa ni ravno razveseljivo. Potem naj bi pa imeli še razumevanje do sodnikov in njihove stavke, ker so premalo plačani za delo, ki ga komaj opravljajo. Ja, jih razumem, da nočejo biti plačani po učinku - potem bi dejansko morali delat!

Svetovna politika – ja še ena neizmerno zanimiva tema! Srečala sta se zunanja ministra dveh držav in govorila o tem kako izboljšati medsebojne odnose ter o sodelovanju pri enem velikem projektu. Definitivno nekaj kar smo vsi komaj čakali, da izvemo, sploh če sta ti dve državi na drugi strani sveta! Pa tudi vsi ostali odnosi in podpisi pogodb – kot da se svetovna politika odloča in ureja pred fotoaparati!!! Vse kar se dogaja na svetovni sceni je v glavnem diktat lobijev velikih multinacionalk in posameznih industrij. Politiki so le lutke, ki ob pravšnjem kupčku denarja pridno kimajo. In ravno isto je z našo predrago Patrijo – ste že zasledili kdo naj bi pravzaprav koga podkupil? Na veliko se govori o podkupovanju, ki je, ampak ga v bistvu ni. In obisk Fincev je bil načrtovan. Ja seveda… pol pa svizec zavije čokolado. To je tako kot zdravniki, ki se morajo izobraževati, da lahko opravljajo svoje delo. In kaj potem, če jim to izobraževanje plačajo farmacevtska podjetja! Nekje pač morajo najti ustrezne prodajalce za svoja zdravila, ki odpravljajo izmišljene bolezni. In zdravniki so pač njihovi najboljši komercialisti na terenu! O tem, da farmacevtske družbe zapravijo več denarja za marketing kot raziskave, se pa ne govori. Ne, to bi pa dejansko bilo zanimivo! In bi se ljudje zamislili in mogoče začeli razmišljati… in potem ne bi več kupovali zdravil kar vsepovprek!

Je že tako, da je »pametno« vedeti, kaj se dogaja v svetu. Potem se ne ubadaš toliko s svojimi težavami. Manj razmišljaš o lastnih problemih, ko je pa na svetu toliko drugih…definitivno bolj pomembnih!

Uh, me je tole tiščalo!

Evrovizija

2008-05-24T22:21:00.006+02:00

V kadrovski se lahko zgodi marsikaj, sploh, če je firma velika. Pri nas je večina zaposlenih v proizvodnji (dvoizmensko delo, delovne sobote...) in trenutno je veliko dela, zato del proizvodnje laufa tudi ob sobotah popoldan, kar je prej izjema kot pravilo (2 ali 3 sobote v maju so take). V petek pride k meni gospa, ki je v četrtek začela delati pri nas. Pogovor pa je tekel takole:

Gospa (razburjeno): Na razgovoru ste rekli, da se ob sobotah dela samo dopoldan!
Jaz: Saj se.
Gospa: Ne, ker jutri je tudi popoldan in to ne gre!
Jaz: Ja to je pa samo trenutno, ker imamo res veliko naročil. Če sta na leto dve soboti popoldanski tega pač ne razlagam.
Gospa (še bolj razburjeno): jaz ne morem delat soboto popoldan, to ne gre. Vi ste rekli, da so sobote samo dopoldan. Jaz ne morem.
Jaz: Glejte, če je jutri popoldanska sobota, je to pač izjema, ki potrjuje pravilo. Če mi ne verjamete, lahko vprašate katerokoli punco dol v proizvodnji.
Gospa: Ampak jaz jutri ne morem popoldan!
Jaz: Zakaj pa ne?
Gospa: Če je pa EUROSONG!!!
Jaz (med glasnim smehom): Ja boste pa ponovitev gledali!
Gospa (na robu solz): Ne, ker bo samo enkrat.
Jaz: Ah dejte no, zmeraj je ponovitev.
Gospa: Ne, ker sem dala 500 EUR, da bom lahko gledala. Še na črnem trgu sem karto kupila!
Jaz: Aja vi imate karto!? Greste v Beograd?! Ja to je pa druga zgodba. A ste to vodji izmene povedali?
Gospa: Ne, ker še ne vem, če bom jutri delala, ampak sem slišala, da se baje dela popoldan!

Kemizacija okolja

2008-05-07T23:46:00.003+02:00

Zadnjič sem naletela na članek v Sobotni prilogi ob katerem sem se zgrozila na celi črti. Kam je človeštvo zabredlo? Ali res ne moremo priti k pameti. Članek si lahko preberete tukaj. Kliknite na sliko in odprlo se vam bo novo okno v katerem bo slika dovolj velika, za branje.

Luxembourg

2008-05-03T10:05:00.003+02:00

Za praznike smo šli na obisk k moji predragi Mateji v Luxembourg. Vreme nam je naklonjeno (več ali manj) in kuharica nas razvaja z vse sorte dobrotami. Zdele trenutno diši po svežih muffinih. Včeraj obiskali Trier, kjer smo imeli nakupovalni dan. In kupila sem si porcelanaste šalčke znamke Villeroy&Boch - seveda v diskontni trgovini. Tako da sem kar malo snobovsko razpoložena. Danes gremo naokoli po mali kneževini, da vidimo kaj nam lahko ponudi na ta čudovit sončen dan.

Konjski žegen

2008-04-29T21:22:00.007+02:00

V nedeljo se je na Dvoru, na praznik sv. Jurija, zbralo okoli 50 konjenikov s svojimi konji, da bi bili deležni blagoslova. Konji so čudovite živali in spet sem se zaljubila vanje. Najlepši pogled je bil, ko so po blagoslovu konjeniki svoje konje privezali med drevjem in šli na golaž. Ob vsakem drevesu je stal čudovit konj in gozd je izgledal prav magičen. Spodaj nekaj slikic.

Družinsko srečanje

2008-04-21T21:47:00.005+02:00

Danes sta Igor in Dim obiskala Dimovo mamo. Srečanje je bilo baje zelo osrečujoče. Pa naj kdo reče, da se med živalmi ne spletajo življenjske vezi!

Medvedje farme

2008-04-16T08:08:00.003+02:00

Včeraj zvečer sem preklopila na Animal Planet in se prvič v življenju enostavno zjokala nad krutostjo ljudi. Nekaj časa sem gledala Animal Police in se redno zgražala nad tem kako malo odnosa imajo ljudje do živali. Ampak včeraj pa sem jokala kot majhen otrok.

Na Kitajskem je izredno cenjeno in drao zdravilo MEDVEDJI ŽOLČ. In Kitajci lovijo medvede, jih zapirajo v kletke in pridobivajo njihov žolč. Na pravih medvedjih farmah, kjer na tisoče medvedov živi tako mizerno življenje, da se človek lahko samo še joka.

Tukajle je link z informacijami in slikami. In prvič, da sem se odločila in neki organizaciji dejansko nakazala denar, ker je to pa res čisto preveč!

Slikice!!!

2008-03-30T23:21:00.005+02:00

Sem se potrudila in jih nekaj naštimala.

Havaji 2008

Verjetno jih bom še kaj dodala, ampak zaenkrat je to to.

Nekaterim zgornji link ne dela... v iskalno vrstico kopirajte spodnjega:

http://picasaweb.google.com/mancek/Havaji2008

Zadnji 3 dnevi in pot domov

2008-03-29T13:15:00.003+01:00

Čeprav so Havaji del ZDA internet tam še ni takooo zelo razvit, da bi lahko človek na hitro kaj naredil. Toliko se je zgodilo v tako malo časa, da sem prej prišla nazaj v Slovenijo kot do interneta. Pa pojdimo po vrsti...
Ponedeljek. Nedeljsko plavanje z delfini ni doseglo pričakovanega učinka, zato smo šli na plažo imenovano Two Steps, kjer je imel prejšnji teden Igor svojo seanso z delfini. Na seminarju sem spoznala Špelo in ker je še nekaj dni ostala sva jo z Igorjem povabila, da gre z nama. S Špelo sva torej pogumno zakorakali v vodo, opremljeni z masko in plavutkami. Plavava po zalivu in iščeva delfine... Nič. Po eni uri sva imeli dovolj in se spraviva ven iz vode. Igor ves navdušen kako sva se imeli?! Midve ga čukasto gledava in se obrneva in tam so bili... čisto ob obali. Midve pa sva plavali preveč ven na odprto morje in jih tako zgrešili. še enkrat nazaj v odo in pote sva doživeli čudovite občutke plavanja z delfini. Res je neverjetno in težko je vse skupaj razložiti. Ko se ta bitja nahajajo pol etra od tebe in čutiš njihovo eergijo... in kar je najbolj neverjetno veš, da oni vejo, da si tam... in te gledajo. NORO! Njihova umirjena energija je čudovita in čas se ustavi. Po eni uri me je začelo zebsti in počasi sem zlezla na kopno, da se ogrejem. In delfini so še kar krožili po zalivu in se prav nič menili za vse turiste, ki so jih opazovali z obale.
Torek. Špela je prejšnji večer odletela nazaj v Evropo in midva sva se odpravila na izlet na drugo stran otoka. na otoku je več ali manj vsak dan dež ali vsaj ploha (kaj hočemo, smo pač v tropih). Še posebej na drugi strani otoka nenehno dežuje. Ker pa sva midva lepo prosila angelčke in boginjo Pele za sonce, sva ga tudi dobila. Cel dan. Tako sva obiskala čudovit slap in botanični vrt. Predvsem pa uživala v pokrajini, ki je čisto drugačna kot na tisti strani otoka, kjer sva spala. Botanični vrt pa je fenomenalen – vse mogoče tropsko cvetje in en del posvečen orhidejam, kjer sem se jaz kar topila od navdušenja. Žal sva bila malce pozna in sva imela na oljo eno uro. Sva skoraj kot japonska turista: vse slikat, doma pa pogledat slike in ugotoviti, kje sva bila in kaj videla. Domov sva prispela pozno ponoči, res polna vtisov.

Sreda...zadnji dan. Čas je res hitro minil in dopoldan sva natlačila potovalko, kupila še dva dodatna manjša ruzaka, ju napolnila in se poslovila od najinega dragega Kurta. Če bo šel kdo kdaj na Big Island, definitivno B&B The Edge of the world! Igor je predlagal, da bi se zapeljala na kakšno plažo severno od letališča in se tam še malo posončila. In sva se vozila... prideva do enega križišča in zavijeva levo, da bi vprašala, če je kje kakšna plaža. Prideva do “stražarnice” in jaz vprašam, če se pride kje do plaže. Tip naju popiše nama da kartico in nama reče naj pri rampi pozvoniva. Ok, začudeno gledava, se peljeva do rampe, pozvoniva, rata se odprejo in peljeva se naprej. Na nekadanjem toku lave stojijo hiše... vse zagrajeno. Prideva do morja, tam je majhno parkirišče in se po beonski stezi odpraviva med skale. In kar naenkrat izza ovinka peščena plaža s palmami. Rajsko! In tam je cello malo trate pod drevesi, da sva se lepo ulegla na mehko havajsko travo pod gosto drevo. In sva plavala in se sončila, ko ugotoviva, da ljudje hodijo nekaj gledat na skale tam zraven. Midva tudi. In tam so bile želve. In to ne ena, ampak cel kup. 6 se jih je sončilo na skalah in najmanj tri so plavale še v vodi. In kasneje so prišle ravno tam na plažo, kjer sva midva hodila v vodo. Tako, da zadnji dan sva plavala še z želvami!

Zvečer se je pričela pot domov. Najprej čez vse možne kontrole na havajskem letališču. Sledil je 4,5 ure dolg polet do San Francisca. Ker sva imela 7 ur časa, sva se odpravila v downtown a pohajkovanje. Luštno, vendar nič kaj pretresljivega. Ob 12:30 po lokalnem času sva spet sedela na avionu in začela 9,5 ur dolg let proti Londonu. Polomljena in slabo naspana, sva ob 6h zjutraj pristala na Otoku. Od Heathrowa do Stansteada z avobusom (ki je bil definitivno bolj udoben kot avion!) in potem prekladanje po letališču. Vreme ni bilo za nikamor: 14 stopinj, dež in veter...zeebeeee! In končno še zadnji 2 uri do Brnika. Domača postelja je bilo vse kar sem imela pred očmi in kmalu sem se potopila v njene mehke rjuhe. Mmmmm.

Danes zjutraj sva šla iskat Dima in takoj na vikend, da si opomoreva od skupno 36ur na poti. Internet tukaj je na prenosni modem, zato spet samo tekst. Bom pridna in v nedeljo zvečer doma naložila vse slikice, da boste lahko cedili sline ;)

Havajske zgodbe je tako konec. Naj povem, da je bila vredna vsakega evra, dolarja in funta in kdor ima možnost... YUST GO!

2008-03-24T19:23:00.003+01:00

V soboto smo sli na vulkan. In trenutno je na vulkanu velika aktivnst. Prejsnji teden v sredo je namrec na vulkanu pocilo in se zakadilo in reka lave se je pricela izlivati v morje. In seveda so za turiste uredili dostop za oapzovanje tega cudovitega dogodka. Boginja Pele nas je prijazno sprejela in ceprav dezuje ves cas, je uredila, da smo imeli vecji del sprehoda po kraterju sonce. Boginja Pele ze ve.

Energija kraterja je neverjetna. Povsod para, ki uhaja iz spranj, prelomi med ploscami strjene lave, male rastlinice, ki ze poganjajo iz novonastale zemlje. Krater po katerem smo hodili je nastal v izbruhu leta 1959. Spodnje cakre so se cistile 100 na uro in prav cutili smo povezavo z stopljenim bistvom matere Zemlje. Slike bodo pokazale to neverjetno stvaritev, besede pa jo kar tezko opisejo.

Kot ze omenjeno je v sredo eden od kraterjev sprostil svojo napetost in na vrhu, v parku je dimnik iz katerega uhaja para in plini in je bilo dve tretjini parka zaprtega, ker je bila v zraku povisana koncentracija zveplovega dioksida. Nizje doli na pobocju je na dan privrela lava, ki se je po 3km izlivala v morje. In to smo sli gledat. Zvecer, ko vse zari je celotna slkia neverjetna. Prvinskost narave. Gledali smo process, ki se na Zemlji dogaja ze milijarde let. Zemlja v nastajanju. Kreiranje kopnega. Waauuu!!! Ne morem reci drugega kot cista magija!

Vceraj smo sli na plavanje z delfini. Priznam, da smo bili razocarani, kajti poleg nas je bilo se 5 ali 6 drugih turisticnih colnov in vse skupaj je bilo podobno gonji za delfini kot cemu drugemu. Po dolgi noci, ko so bili delfini na lovu, smo lahko prav cutili, da so utrujeni in ne zelijo nase blizine in so plavali cedalje bolj na sever. Colni s turisti pa za njimi. Sploh me ni potegnilo, da bi skocila v vodo, ker sem cutila, da to kar pocnemo ni dobro. Na poti nazaj pa smo naleteli na kita. Pravzaprav na samico z mladicem. To je veeeelika zival. Neverjetno! Bodo tudi slikice.

Danes gremo na plazo, kjer je Igor v petek plaval s skupino delfinov, ki ga je obkrozila med tauhanjem. Brez colnov, brez turistov. In kot je dobil Igor sporocilo v meditaciji: POGLEJ V OCEAN IN POTUJ V POLJE NESKONCNOSTI, KAJTI TUKAJ NI ZIDOV.

Havajski vrt

2008-03-21T19:05:00.001+01:00

Tole je pa za ocita in mojega brata in vse, ki pridno skrbijo za zeleno travo okoli hise. Havajska trata je nekaj cisto posebnega. Angleska trata je verjetno nastala po tem, ko je kapitan Cook odkril Havaje. Seveda je angleska trata le slab posnetek havajske. In kaj je tako posebnega? Trata je ze po naravi nizka in gosta. Bilkice so lepe, ozke in mehke. In ko hodis bos po trati, se po mehkobi lahko skrije vsak perzijski tepih. Na golf igriscih, ki jih je tukaj kar nekaj, imas obcutek kot da hodis po mehkih zelenih oblakih. Slogan havajske trate bi lahko bil: kjer mehkoba hoje dobi pomen! Tako da, Klemen moja merila za trato so zdej precej visoka!!!
Drugace pa vceraj (tukaj je bil cetrtek) prvic tauhala s plavutkami. Zamislite si katerokoli barvo… ja take barve ribe so tudi tukaj. NORO! Dejansko tako kot na vseh dokumentarcih na National Geograficu. Koralni greben je nekaj res fantasticnega. Enostavno je to potrebno videti, da verjames. Cista fantazija!
Danes je zadnji dan seminarja in potem gremo veselo na raziskovanje se vseh ostalih lepot. Kanadski par, ki je bil tukaj je vceraj obiskal vulkanski del, kjer je v tem trenutku kar nekaj vulkanske aktivnosti. Reka lave je baje dolga priblizno 3 km in se v slapu 5mj zliva v morje. In to lahko gres gledat in slikat! In jutri gremo. Ze v naprej hvala boginji Pele!!! Zdaj pa malo na jutranje sonce in blagih 22 stopinj… ja malo je se hladno, ampak saj se bo hitro ogrelo na tistih prijetnih 27 stopinj celzija :)

Sreda, 4. dan

2008-03-19T19:06:00.001+01:00

Dobro jutro! Pa se spet malo oglasam. Prva dva dneva seminarja sta za mano in moram reci, da je ze sedaj izkusnja nepozabna. Doreen je res super. Seminar je poln humorja, vkljucene sko kratke igrice in skeci in cel cas se cuti kako se transformira gora energij. Celoten seminar je voden s strani nadangela Mihaela in nekatera njegova zdravljenja so bila zelo mocna ali kot je rekla Doreen: temeljito spomladansko ciscenje. Nasla kar nekaj smeti pod preprogo J.
Ostali udelezenci seminarja so tudi super. Neverjetno kako lahko se je celotna skupina 300 in nekaj ljudi povezala in kot bi se poznali ze od nekdaj (pa saj v duhovnem smislu se). Na otoku se pocutim ze cisto domace. Najbolj vsec so mi jutra, ko me na terasi s pogledom na ocean pricaka velik kroznik svezega sadja: papaja, guava, pasijonka, avocado in >sour sop<. Tole zadnje je toooolk dobro, ampak se nikoli nisem slisala ali videla zanj. Se bom vrgla v enciklopedijo, ko pridem domov.
Delfini. Ja delfini so na otoku in plavajo v morju. Ce sedis na obali vsaj ene pol ure, je moznost, da pridejo delfini vsaj ene 80%. In potem skacejo v zrak cisto tako, kot gledamo v dokumentarcih na TV. Kitov z obale se nisem videla, ampak saj sem tukaj sele (ze) 3 dni. Se vedno sem fascinirana nad rastlinjem tukaj - ogromnimi sobnimi rastlinami, ki tukaj rastejo kot plevel. Aja cvetoci amarilisi v naravi.... nekaj nadvse fantasticnega!
V glavnem je danes poseben dan, saj bomo imeli zvecer pravo ceremonijo. Skozi oseben obred, ki ga vodi Stephen Farmer, se bomo znebili vseh svojih strahov in blokad… ostalo pa je baje se skrivnost.

Prebujenje v raju

2008-03-17T06:06:00.002+01:00

No takole. V petek zvecer sva pristala v Londonu. Rezervirani hotel se je izkazal za eno boljsih idej, ker sva se vsaj priblizno naspala za naslednji dan. Da je slo vse lepo in gladko verjetno ni posebno posebej omenjati. Celo javni avtobus se je izkazal za dobro odlocitev saj naju je prijazni sofer kar zastonj peljal tistih nekaj postaj. V soboto pa se je pricela kalvarija. Najprej skozi vse carine v Londonu. Vse ven iz ruzaka pa nazaj not, pa cevlje dol pa nazaj gor pa pasus ene 500 krat pokazat... In potem na avion. Angelcki so nama nastimali da sva sedela ob oknu in naslednjih 11 ur kolikor je trajal let do L.A.-ja sva kar nekako prezivela. Preden te v ZDA spustijo skozi vse carine je potrebno izpolniti obrazce za domovinsko varnost pa obrazce za carino, vzamejo prstne odtise, te slikajo... potem pa na drug terminal, kjer te spet pregledajo pa vse ven iz ruzaka pa cevlje sezut pa pasus kazat pa karte...

Prejsnji teden sem se po mailu dogovarjala z eno punco iz Kanade, da se bova na letaliscu poiskale, saj iz L.A.ja do Kone letiva skupaj. Nikdar prej se nisva videli niti vedeli kako izgledava. In se na letaliscu nisva nasle. Je pa imel avion dve liniji sedezev po 3. In z igorejm se ze usedeva, ko pride ena punca in se usede poleg naju. Ven izvlece ene papirje in na tla ji pade boarding ticket od Air Canada. In sem jo kar vprasala, ce je ta prava in je bila. Kaksna je moznost, da dobiva sedeze skupaj? Nobene, ce nimajo anglecki prstov vmes :) No in potem se nadaljnih 6 ur do Kone. Ko smo prispeli je bila ze trda tema. Sla sva po rent-a-car in se odpravila na Rob sveta. Uspelo nama ga je najti, kar baje ni tako enostavna naloga in po 24h urah poti, sva koncno prisla do postelje.

Spala do 4h zjutraj, ko se je eden od divijih petelinov, ki se klatijo tam okoli odlocil, da bo malo kikirikal. In je kikirikal dokler se ni naredil dan. In ko sva pogledala ven, sva ugotovila, da sva v raju. Na bregu nad zalivom, obdana s tropskim rastjem. Za zajtrk papaja, grejfrut, popeceni kruhki z medom in orescki... kaj bi clovek zelel boljsega!?

Po zajtrku pa na raziskovanje. Ce zberete vse sobne roze, ki jih imate doma in jih postavite skupaj, potem pa jih v domisljiji 10x povecate... ja vse to raste tukaj v naravi. Slike bodo zal sele ko pridem nazaj, ker ima gostitelj prepocasen internet. Za tekst se bom pa potrudila cimveckrat. Jutri pa zacnemo s tecajem. Jupiiiiii!!!! Aja 11 ur je razlike, tko da zdele je tuki vecer (19:30 tocno) in pocasi gremo panckat.

Tik pred odhodom

2008-03-14T16:30:00.002+01:00

Še pol urice! Samo še lase si do konca pofenam, se oblečem in že bo tu moj dragi bratec, da naju odpelje na Brnik. Pakiranje je končano in prav ponosna sem, da sva vse stlačila v najino novo potovalko na koleščkih. Zaradi hudih konrol v Lononu sva malce pretiraval in sproti tehtala potovalko... končalo se je pri 18 kilah. Se pravi danes naju čaka let v London, potem morava čez cel london priti na Heathrow, tam sva včeraj rezervirala sobo v hotelu, da se nama ne bo treba prelagati po letališču. jutri zjutraj ob 10h po angleškem času pa let čez veliko vodo v mesto angelov. Tam prestopiva in še malo letiva nad vodo. Potem pa ALOHA!

Na toplo, v raj!

2008-03-09T13:04:00.002+01:00

Še 5 dni ... in grem … na HAVAJE!!! Nekaj kar sem načrtovala že od lanskega junija. Stvar je taka, da sem lani junija dobila močan preblisk, naj se udeležim ATP tečaja pri Doreen Virtue. In sem izpolnila prijavnico. Že septembra sem rezervirala avione, spanje in rent-a-car in stvari so se poklopile kar same od sebe. Moj prvi pogoj preden sem sprejela novo službo je bil, da grem od 15-30 marca na dopust. In ker sem imela septembra že vse urejeno, me je šele sedaj začela grabiti popotna mrzlica.

V petek z Brnika poletiva najprej proti Londonu od koder zjutraj letiva do LA-ja, prestopiva na naslednji avion, ki naju dostavi na Big Island. Tam imava že rezerviran avto in jo mahneva na Rob sveta – tako se namreč imenuje "hacienda" kjer bova spala. Danes sem pisala še zadnje maile, potrjevala rezervacije in prečekirala vse možne dodatne zadeve, ki bi jih utegnila potrebovati. Kar ne morem verjeti, da se to res dogaja, po drugi strani pa se metuljčki veselo spreletavajo po mojem želodcu.

Prvi teden bom nekje v drugih dimenzijah, Igor bo imel na voljo cele dneve, da počne kar hoče. V petek, ko zaključim tečaj pa jo skupaj mahneva na raziskovanje otoka. Definitivno greva gledat zvezde na najvišjo goro na svetu (od vznožja do vrha), pa plavat z delfinčki in poslušat, kaj imajo za povedati kiti. Se bova pa držala nasveta, ki nama ga je dal najin gostitelj: pri raziskovanju otoka je bolje slediti čutom, kot potovalnemu načrtu! Jupiiiiii!!!

Glede na to, da so Havaji del ZDA verjetno ne bom imela težav najti interneta, tako da obljubim poročanje v živo!

Poletna pravljica v marcu!

2008-03-02T21:59:00.008+01:00

Priznam, da bi že nekajkrat lahko kaj napisala, ampak ko se tako neverjetno hitro pomikam skozi časovno-prostorski kontinuum mi nekako stvari uidejo! Torej... nazadnje sem govorila o pomladi in zvončkih... No prejšnji vikend je bilo v senci skromnih 20 stopinj in vreme se je odločilo, da ta vikend zgodbo ponovi. In kaj je lahko lepšega kot tvorjenje D vitamina ob pomoči sončnih žarkov. Vsi trije smo se odpravili dol h Krki.

Dim je že komaj čakal, da se ponovno namoči v prijetno hladni Krki. Letos se namreč kopa vsak vikend!

Po kopanju se je potrebno osušiti v suhi travi.

In jaz sem se lahko prepustila tvorjenju D vitamina.

Naenkrat zaslišim močno prhutanje in hvalabogu nikamor ne grem brez fotoaparata, kajti pred nami so se na vodo spustili mladi labodi.

Nekaj časa so mirno plavali... malo sem malo tja.

Ne vem kaj točno je mislil Dim...ampak labodi verjetno niso želeli postati potencialno kosilo in so odleteli.

POMLAD JE TUKI!!!

2008-02-10T21:04:00.000+01:00

In dokazi...

Kaktuski

2008-02-05T11:37:00.000+01:00

Sem se spomnila, da sem nekoč pridno škljocala svoje cvetoče pikece!

mancarazborsek

Prošnja za službo

2008-01-25T14:39:00.000+01:00

Po mailu sem dostikrat dobila kakšne kvazi prošnje za službo v stilu Fate. Potem sem v jeseni začela delati v kadrovski službi firme, katere glavna dejavnost je proizvodnja. Zaposleni imajo torej v glavnem izobrazbo od 5. stopnje navzdol. Pa so začele prihajati razne prošnje - napisane na listu iztrganem iz zvezka, 90% jih je napisanih na roko... ampak sem se navadila, da ljudje z osnovno šolo ne pišejo "običajnih" prošenj. In, ko sem že mislila, da sem videla vse....

Podatke sem pač prečrtala, ampak prošnja je prišla na malem belem listku točno taka kot jo lahko vidite. Podpisa na belem listku nisem odrezala, ampak ga dejansko ni! Žal mi je, ker vem, da oseba dejansko drugače ne zna. Tako, da nek del brezupno brezposelnih obstaja z razlogom!

BANG! in umazanija … ostane

2008-01-22T08:07:00.000+01:00

Prejšnji teden sva šla v trgovino po kruh. Skočila sem še po jogurt in ko sem prišla nazaj, je v košarici počival cilit bang. Točno tisti iz reklame! Z začudenjem in veliko mero nasprotovanja pogledam Igorja, ki pravi, da se je v tuš kabini nabralo že toliko apnenca, da potrebujemo nekaj močnega in da je cilit ravno v akciji. Tudi prav.

Ko sva prišla domov sem se odpravila z Dimom na sprehod. Igor pa je ta čas po apnencu v kopalnici polil čudežno tekočino. Po dobri uri se z Dimom vrneva domov in Igorja najdem v gatah, pohištvo v kopalnici premaknjeno, na njegovem obrazu nekaj podobnega besnečemu viharju: eno uro drgnem ko norec pa je komaj šlo dol!

Ja dragi moj, od kdaj pa izdelki iz reklam funkcionirajo!? Oglaševalci dobijo plačano, da kupce prepričajo v nakup nečesa, česar ne potrebujejo ali pa ni učinkovito! Nategujejo nas po dolgem in počez, samo da bi kupili nek izdelek. Že tako smo v današnji potrošniški družbi popolnoma zmedeni glede tega kaj res potrebujemo in česa ne. V vseh supermarketih so police polne vsega mogočega in od izbire se ti meša. In tak je tudi namen. Okoli pozicioniranja prodajnih izdelkov na policah, se je razvila cela znanost. In mi kupci- potrošniki nevede padamo na fore zvitih tržnikov. Veliki nakupovalni centri so namenjeni temu, da veliko kupujemo. Pri tem nas vabijo akcije in znižanja, ki to niso. In mi kupujemo. Potem pa se konec meseca čudimo kam je izginil naš denar. Izginil je k trgovcem, ki so nam ga znali izpuliti!

Adijo 2007

2007-12-31T17:30:00.000+01:00

Leto se je pričelo bolj tako tako. Silvestrovala sem v Kranjski Gori, na glavnem prizorišču, od koder sem komaj čakala, da pobegnem pred nenormalnimi metalci petard in ostalih piroteničnih sredstev. V Ljubljani me je pričakalo pisanje prošenj za službo, letanje po občinah in socialnih uradih za socialno podporo.

Prva lučka je zasijala z selitvijo v novi vikend. Druga s pričetkom tečaja meditacij v sredini januarja. In tretja lučka se je prižgala z zaposlitvijo sredi februarja. Takrat je bilo vse skupaj že precej svetlo. Meditacija mi je pomagala, da sem vsak teden naredila kvantni skok v razvoju svoje zavesti in zavedanja o sebi. Čeprav nova služba ni bila naporna in daleč od tega, da mi delo ne bi bilo všeč, sem vedela, da sem sposobna več in predvsem za boljše plačilo. In junija se je to pričelo manifestirati tako, da so mi rekli, naj si poiščem službo drugje. Najprej šok, nato spoznanje, da me nekje čaka nekaj boljšega. In ko sem ravno razreševala izgubo in nenavezanost, je prišla še ena lekcija v obliki smrti moje babice. Ni kaj junij je bil naporen, čeprav sem ravno v tem mesecu prizemljila idejo o blogu (dveh, če smo natančni) in o udeležbi na ATP tečju pri Doreen Virtue. Poletje je bilo vroče a nenaporno. V službi so se odnosi s sodelavci dvignili na povsem novo raven in obilje časa mi je dovoljevalo, da sem se posvečala stvarem, ki so me zanimale.

Konec poletja, konec službe, konec “počitnic”. Pričetek jeseni, nova služba, garanje. Res je, da sem si vedno želela delati na kadrovskem področju in to tam, kjer bi se lahko čimveč naučila. In sem se – v 4 mesecih celoten ZDR, zavarovanja, krediti, dopusti, zaposlovanje tujcev... skratka postaviti na noge kadrovsko v podjetju s skoraj 500 zaposlenimi. Ugotovila sem, da stresno delo lahko obvladujem, če imam doma možnost ventilčkanja – hvala Igor, ker me prenašaš! Najboljši si! Zadnji 4 meseci so povzročili, da sem si leto 2007 zaželela zaključiti v miru in samoti – na vikendu, kjer je zunaj senžna odeja, notri prijeten ogenj v kaminu, noge mi greje moja pasja mrcina in um zaposlujejo dobre knjige. In v tem čudovitem prostoru, času in stanju se je rodilo naslednje voščilo za leto, ki prihaja:

Staro leto je odšlo,
za seboj pustilo vse, kar je staro.
V novem letu nova luč sveti,
da moremo z novimi dejanji pričeti.
Naj Ljubezen te vodi, naj Srce govori,
naj Um tebi služi in ne njemu ti.
Ko ti oblaki zastrejo pogled,
ko temna se noč nad tebe spusti,
vedi, na nebu miljone luči le zate gori,
a najsvetlejša med njimi je angelsko bitje,
ki ni nihče drug kot TI.

Pred Božičem

2007-12-22T10:36:00.000+01:00

V decembrskem predprazničnem času nas vse lučke, vonji in zvoki napolnjujejo in hranijo naše srce in dušo, ki si zaslužita le najboljše. Srce hrani prijazna ljubezen, občutljiva in vzajemna igra vseh čustev, ki nas napolnjujejo in prevzemajo, občutek, da smo zaželeni, nenadomestljivi, dragoceni in edinstveni. Ta srčna ljubezen se lahko prebudi z romantiko, prisrčnimi darili, občutljivimi besedami, lepimi večeri, trenutki elegance in vznemirljive strasti. Hrana za dušo je večja redkost. Dušo hrani skrivnostnost, navzočnost v stvareh, ki potrebujejo hrepenenje po večnosti - čudovita glasba, vonj vrtnic, planine, travniki, drevesa in reke. Čeprav so te stvari tu že od nekdaj, jih v trenutkih hrepenenja doživljamo tako, da naši duši govorijo o nevidnem svetu, neslišnem zvoku, o neki posebni radosti.

Božič je star praznik in skozi stoletja se je njegovo praznovanje spreminjalo. Vedno je bil praznik skrivnosti, nežnosti in hrepenenja. Tisto veliko veselja, ki nam ga oznanja in prinaša Božič je učlovečenje božjega sina. Učlovečenje! Tako smo se navadili na to besedo, da silnost tega komaj še dojamemo. Silnost, ki se skriva za to besedo. Učlovečenje, to pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, božje bogastvo v našo revščino in uboštvo.

Božič je praznik, ko se zbere družina in ko se srca odpro ljubezni. Kaj pa danes? Že novembra nas trgovci spomnijo, da se bliža praznik. Pravzprav prazniki, ko se obdarujemo, ko si moramo kupiti kaj lepega, čim dražjega. Cel december se iz vseh izložb svetijo lučke in vabila k zapravljanju. Toliko se ukvarjamo z zapravljanjem, da se Božič kar nekako skrije. In na koncu smo utrujeni od nakupov. Kot da bi hoteli kupiti toplino, bližino in skrivnostnost povezano z globokim hrepenenjem. Pozabljamo, da je vse to že v nas. Ne potrebujemo bleščečih mrtvih daril, če sijemo od znotraj. Sprostimo svoje sanje in jih uresničimo. S srcem, ljubeznijo in otroško preprostostjo je mogoče čisto vse.

Utrinki in stres

2007-12-15T18:14:00.000+01:00

Prijateljice so me »okregale«, ker zanemarjam blog. Zadnje čase sem bolj ali manj brez prave energije. In spet se bom zgovarjala na službo. Nikakor mi namreč ne uspe, da bi po 9-10ih urah v službi, nabrala še toliko moči in volje in kaj napisala. Razumem, da je potrebno delovne procese in stroške optimizirati, ampak včasih je cena enostavno previsoka. Stres, izgorelost in utrujenost vplivajo na motivacijo pri delu in pomanjkanje časa za regeneracijo prispeva k večjemu številu napak. Preizkušam na sebi in opazujem na sodelavkah. December je skoraj vedno in skoraj povsod napet. Kot bi hoteli še nadoknaditi tisto, kar nam med letom ni uspelo.

Stresu v službi se pridruži še potrošniška mrzlica nakupovanja božičnih in novoletnih daril in potem se vprašam, kam je izginila čarobnost decemberskih praznikov. Namesto, da bi se umirili, pogledali kaj smo v preteklem letu naredili, se poglobili vase in malce razmislili. Letošnjo jesen mi kljub pomanjkanju časa uspe loviti trenutke. V torbici nosim malega digitalca, ki mi jih pomaga ujeti. Glede na slike je očitno, da me letos navdušujejo sončni vzhodi in zahodi. Zjutraj se peljem po avtocesti mimo Barja in se ne morem načuditi na koliko različnih načinov lahko vzide sonce. In včasih mi uspe iz službe oditi v času sončnega zahoda. Mistika v barvah. Še tale teden je pred mano... čista norišnica, potem pa se za dva tedna selim na vikend in se ne premaknem nikamor!

Politika in krzno

2007-11-29T19:59:00.000+01:00

Politika me že nekaj časa prav odvratno odvrača. Enostavno ne morem več poslušati naših veleumnih, ki danes čivkajo, jutri gagajo, vmes še malo zakiririkajo, zacvilijo, kaj pametnega pa od njih tako ni pričakovati. Nekdaj so se vsaj malo potrudili, da so zavili v lep celofan. Eni govorijo tako, drugi ravno nasprotno, mediji vse skupaj malo premiksajo in dobimo preslan in premasten predvolilni golaž. Tekom predsedniške kampanje nisem želela komentirati, ker … ni bilo kaj komentirati. Še dobro, da sem se dvakrat peljala ven iz Ljubljane, da sem videla kakšen jumbo plakat s katerega so me želeli prepričat naj jih volim, ker bi drugače zagotovo zamudila volilno kampanjo. Mimo bi šla in jaz še opazila ne bi. Pa verjetno sploh ne bi bilo škode. In potem je postalo baje umazano. Še dobro, da tega nisem videla in slišala, ker bi se samo zasekirala v kakšni državi živim. na volitvah pa nisem oddala glasu. Ga ni bil vreden nobeden od obeh.

Danes so pokazali kaj kroži v peticiji proti nošenju krzna. Organizacijo PETA poznam. Mi je bilo precej slabo, ko sem nekoč pregledovala njihovo spletno stran. Za normalnega človeka je to nepojmljivo in odvratno nasilje, ki ga težko prenaša. Približno kot politika, samo da vpliva na celotno telo, psiho, čustva in še kaj zraven. Kam lahko pade človek. In ta ista slabost me je zagrabila takrat v ribogojnici. Brez čustev in apatično ubiti žival. Totalen gnus. Ne morem si predstavljati kako trpi duša takega človeka. Verjetno je to tisti pekel pred katerim nas strašijo.

Politika in krzno imata več skupnega kot izgleda na prvi pogled. Najprej spitaš žival (človek postane politik), malo pred dogodkom ji izboljšaš hrano, da se dlaka lepše sveti (predvolilna kampanja), potem živali odereš kožo (vse kar pride o politiku umazanega na plan) in se ogrneš v krzno (sprenevedanje, da se je sploh kaj slabega zgodilo). Čez čas se kri na krznu posuši in ljudje pozabijo, da je bilo to krzno nekoč del nečesa (nekoga) drugega. Odvratno!

Potrošništvo na kubik

2007-11-25T19:41:00.000+01:00

Včeraj je bil dan brez nakupovanja. Žal mi ni uspelo, da ne bi ničesar kupila, saj sem se že eno leto spravljala v Ikeo in včeraj mi je končno uspelo. Sicer nisem veliko kupila, ker me ni nič kaj tako pritegnilo. Sem pa kar precej premišljevala o potrošništvu. Dejstvo je, da je začelo presegati vse meje. Ljudje kupujemo vse kar je v akciji, ugodno, znižano, ali pa se samo sveti. In to ne glede na to ali stvar potrebujemo ali ne. Samo sebe sem opazila, da se skoraj za vsako stvar, ki jo kupim vprašam ali jo dejansko rabim. In kam jo bom dala in kako uporabljala. In dostikrat potem tisto roma nazaj na polico. Še največ in (včasih) brez potrebe zapravljam za hrano. Kupim potem pa v hladilniku poteče rok trajanja.

Kje je torej problem?! Nekoč se je opremljalo kopalnico in ko se je kupovalo ploščice, je bilo na voljo pet barv in trije vzorci in med njimi se je bilo potrebno odločiti. Danes pa opremljamo kopalnico, gremo v najmanj pet kopalniških salonov, nekaj dni previsimo na internetu in še ne najdemo takšnih, kot bi želeli, če pa že so pa sigurno med dražjimi. In z skoraj vsemi stvarmi tako. Če je premalo izbire ni dobro, preveč spet ne. Na drugi strani pa so stvari danes narejene, da se hitro pokvarijo, polomijo, strgajo. 20 let star toaster še vedno dela, ampak, ker imajo danes tako lepe nove toasterje in ker je bil ravno v akciji, sem ga seveda kupila. Novi toaster je bil sicer lep, pekel je slabo, poleg tega je hitro crknil. Še vedno imam v omari nekaj bombažnih mikic, ki jih je v mladosti nosila moja mama. Imam jih za doma, ampak barve so še vedno žive, šivi držijo, še vedno so naravnost in blago je še vedno mehko na otip. Tiste mikice, ki sem jih spomladi kupila v njujorkerju imajo premaknjene šive, blago je zlezlo skupaj, šivi so se zamaknili in barva je že čisto sprana.

Dejstvo je, da polovice stvari, ki jih kupujemo dejansko sploh ne rabimo, tisto kar pa rabimo pa je kmalu neuporabno. In smo v začaranem krogu. Zagotovo ste že šli v trgovino po kruh, ven prišli pa s tremi vrečkami še drugih stvari. Meni se to vedno dogaja, ampak sem se pri tem ujela in se sedaj skušam nadzorovati. Vse reklame nas bombardirajo s tem kaj rabimo in vedno znova izumljajo produkte brez katerih nam živeti ni. Temu se odločno upiram! Kupujem samo kar potrebujem in kadar potrebujem.

Prvi zimski piknik

2007-11-18T21:31:00.000+01:00

No pa sem ga doživela... piknik v snegu. Prejšnji teden v sredo se je znancu rodila hčerka in za soboto je napovedal fešto na parceli, kjer je veliiiiiiko prostora in en podrt skedenj z nadstreškom. V soboto zjutraj, ko sva se zbudila na vikendu in pogledala skozi okon je naletaval sneg. Seveda sva poklicala znanca, ki je rekel, da je že vse pripravljeno in da nekaj malega snega nas pa že ne bo zmotilo. In sva šla. Sredi snežnega meteža je gorel velik kres, v kotličku so se kuhale klobase, nekaj metrov stran pa se je v velikem loncu kuhalo vino. Velik kup pepela ob kresu je skrival pljučno pečenko izpod peke, za vegetraijance sta se pekli dve piški, hranjeni izključno s koruzo in pšenico. Sneg je na vzdušje vplival kvečejmu pozitivno, kuhano vino je skrbelo za notranje zadovoljstvo in toploto. Mala Maja je tako priskrbela razlog za sneženi piknik. Naj ji bodo zvezde v življenju naklonjene, mi smo jo za začetek dobro proslavili.

O tem in onem

2007-11-15T20:15:00.000+01:00

Vem, vem, zanemarjam svoj lastni blog... pravzaprav se ne dogaja nič pretresljivo pomembnega, o čemer bi se splačalo pisati. In za povrhu čas tako hitro beži, da še sama sebi ne sledim več. Dan je enak dnevu: ob 6:20 budilka, čez eno uro prižgem računalnik v službi, ob petih popoldan ugotovim, da je ura že pet in mogoče ne bi bilo slabo, da se spravim domov. Še skok v trgovino, doma nekaj pojemo, malo prešaltam programe na TV in že smuk v posteljo. Še vedno sem hvaležna za vikend, kjer si čez soboto in nedeljo napolnim baterije. V glavnem berem. Prejšnji vikend sem prebrala knjigo Shirley MacLaine Camino, pot zvezd. Čez severno Španijo vodi skoraj 800 km dolga romarska pot, na katero se ljudje podajo, da bi našli sebe ali si odgovorili na pomembna življenjska vprašanja. Knjigo sem dobesedno požrla.

Še nekaj velikega se je zgodilo. Včeraj. Spravila sem se k likanju. Ja... nekaj najhujšega, čemur se vztrajno izogibam, ampak ker res nisem imela več niti ene majčke ali srajce za oblečt, ni bilo druge izbire, kot da se spravim k likanju. V CD sem vrgla fajn muziko in večer brez TV je bil pravzaprav precej sproščujoč. Ja zasvojenost s televizijo je nekaj kar mi krade čas. Psihološko prepričam samo sebe, da gledanje televizije pomeni, da počivam. Se bom izboljšala, obljubim.

Aha, še nekaj kar je trenutno aktualno. Za ta konec tedna se pripravlja velika stavka sindikatov za zvišanje plač. Pa sem malo razmišljala, kako preživijo skozi mesec tisti, ki imajo 500 € plače. Verjetno, da res težko. Ampak skoraj istočasno sem se vprašala, kakšna pa je pravzaprav poštena plača za delavca/ko, ki ima končano le osnovno šolo in dela v proizvodnji. Glede na to, da sem imela v prejšnji službi jaz 700 € z univerzitetno izobrazbo! Ali če primerjamo uslužbence v javni upravi, kjer pripravnik z visoko izobrazbo dobi slabih 600 €. V tej primerjavi, so potem delavske plače dobre! Če pa se zvišajo delavcem, bi se morale potemtakem tudi vsem ostalim! Kakšen je najbolj pošten sistem? Tak, kjer imajo vsi enako? Nekoč se je v nekem sistemu že pokazalo, da to ni najbolje. Še danes plačujemo ceno za to. Če nekdo zna obračati denar, si ga zasluži in nekdo, ki neko firmo iz nič pripelje nekam, je za to verjetno marsikaj žrtvoval (pustimo tiste, ki pridejo do denarja na nepošten način). Skratka tema, ki vedno omogoča globoke razmisleke, veliko teoretiziranja in dolge debate...

Buda, Obuda in Pešta

2007-10-31T23:25:00.000+01:00

so trije deli, ki sestavljajo mesto imenovano Budimpešta. V soboto in nedeljo sva bila namreč tam. In to z agencijo. In izkazalo se je, da ne bi moglo biti boljše kot je bilo. Vodič je bil, milo rečeno, fenomenalen. Ne samo, da nam je vedel povedati vse o zgodovini, geografiji in kulturi Madžarske in Madžarov, ampak je bil zraven še zabaven, znal je zmotivirati cel avtobus in še poskrbel, da smo v dveh dneh res videli in izvedeli ogromno.

Vreme nam je služilo, bilo je sicer oblačno, ampak bistveno je, da ni deževalo, avtobus je bil sorazmerno udoben, hotel primeren ceni. Slikice s komentarji si poglejte tukaj.

Rastlinjak za kaktuse - zaplet se prične

2007-10-24T19:50:00.000+02:00

Izkop za rastlinjak je končan. Slava Igorju, ki je kopal in vozil in metal zemljo naokrog. Zasluži medaljo! Rastlinjak je prišel lepo zložen v škatlah, skupaj s 60 stranmi navodil za sestavo. Očitno bo še zabavno. Naslednji korak je tako čakanje pravega vremena. Potrebno bo narediti temelje - 10 betonskih ceglov vkopati kot temelje za sidranje rastlinjaka, urediti napeljavo elektrike za ogrevanje. Ogrevanje je prav posebna znanost. Potreben je namreč termostat, ki deluje na nižjih temperaturah - temperatura namreč ne sme pasti pod ledišče in ni potrebno, da je višja od 5 stopinj. Raziskava ogrevanja - kaj je najprimernejše - ni tako zelo enostavna. Kolega ima v rastlinjaku zaprt sistem z bojlerjem, cevmi za talno gretje, ventilom in termostatom. Sliši se preprosto, izvedba ni tako zelo enostavna. Plinske peči požrejo preveč kisika, kar spet ni ustrezno. Najti bo potrebno fajn električni grelec, ki v kombinaciji z ventialtorjem razporeja zrak po celotnem prostoru. Opcij je še nekaj in kaj bo končna varianta bomo še videli. Bistveno je, da se zadeve premikajo in da so kaktusi začasno na toplem - pa pustimo to da čepijo v temi - se jim bom že oddolžila.

BLOG ACTION DAY – PROČ Z REKLAMAMI

2007-10-15T16:36:00.000+02:00

Kaj napisati takega, da bi pripomoglo k varovanju okolja?! Ideja se mi je utrnila prejšnji dan, ko sem iz popolnoma polnega nabiralnika vlekla ven natlačeno in zmečkano pošto. Reklam v nabiralnikih je čedalje več. Sploh se ne nehajo. Vsi veliki trgovci skoraj vsak dan ponujajo zagotovo najnižje cene, najboljši sosed mi vztrajno pošilja vse kar je povezano z njegovo kartico, ker sem jo enkrat pač naročila in je sedaj ne uporabljam, ker ne zapravim toliko, da bi se mi splačalo. Trgovci s pohištvom mi tedensko pošiljajo ugodne cene kuhinj, spalnic in vsega mogočega, kot da menjam pohištvo vsak mesec. Da ne govorim o brezplačnikih, ki naj bi bili toliko zanimivi, da naj bi si celo vzela čas in prebrala vse tiste plačane in iz trte izvite članke, ki so namenjeni temu, da zapolnijo prostor med oglasi. In kaj ima vse to z okoljem?

Papir seveda. Vse reklame, vsa ta navlaka gre direktno v koš za smeti. Jaz vsak drugi dan pridno vržem vse skupaj v kontejner za star papir, ne verjamem pa, da to počno vsi. Ste se kdaj vprašali koliko papirja je na ta način vrženega stran?! In na drugi strani koliko ljudem dejansko takšne reklame koristijo. Verjetno je določen odstotek tistih, ki jih pridno zbirajo, pregledujejo, jih sortirajo in se napotijo po nakupih tja, kjer so izdelki v akciji najugodnejši. Pa so res? NE. Slučajno sem zadnjič kupila mehčalec, ki ga vedno uporabljam za 0,92 centov. Pridem domov iz navade prelistam reklame in zagledam kako konkurenčni trgovec ponuja isti mehčalec: 3 za ceno 2 samo 3,88 evrov. Posebna akcija, najcenejši in oh in sploh. In je šla reklama direktno v smeti. In sedaj jih še prelistam ne več!

Kaj torej z reklamami? Ko bom kupovala novo kuhinjo bom obiskala vse salone vseh trgovcev, da bom našla kuhinjo, ki mi ustreza – in takrat ne bo pomagala nobena akcija, ker mi bo kot po Murphyu všeč taka, ki ni v akciji. Hrano kupujem tam, kjer mi je v tistem trenutku najbližje, spotoma in ponavadi izdelke, ki spet tako ali tako niso v akciji. Z elektroniko in tehniko je podobno kot s kuhinjami ali drugim pohištvom – ko bo nekaj crknilo bomo hitro rabili novo in takrat bo vseeno kaj je ali ni v akciji.

Kaj je rešitev – nabiralnik bo dobil nalepko. In, ko se bodo v njem znašle reklame (poštarji enostavno ne upoštevajo nalepk) bom šla na pošto in bom sitna. Po potrebi večkrat. Dokler ne bo v nabiralniku samo tista prava pošta. Razmislite, koliko dejansko potrebujete reklame v nabiralniku in jih bojkotirajte. Več kot nas bo, manj bo to način komuniciranja trgovcev s potrošniki. Manj bo šlo v nič papirja in s tem bomo ohranili vsaj kakšno drevo. Saj veste: ocean je sestavljen iz kapljic in gozd iz dreves. Vsako še tako majhno dejanje (kot kamenček v mozaiku) je pomembno za veliko sliko.

Rastlinjak za kaktuse - uvod in prvo poglavje

2007-10-11T23:38:00.000+02:00

Pisala sem že o svojih bodičastih prijateljih. In sedaj je napočil veliki trenutek, ko bodo dobili stalno streho nad glavo. Že spomladi je moje ostro oko ujelo, da imajo v Bauhausu na voljo tudi rastlinjake. Že takrat sem se pozanimala glede rokov dobave in izvedela, da se čaka približno en mesec. V začetku septembra sem naredila hitro raziskavo medd slovenskimi izdelovalci rastlinjakov in ugotovila, da za ceno enega rastlinjaka pri privatniku, v Bauhausu lahko kupim dva!. In sem šla v veliko trgovino naročit rastlinjak, ki ima 10 mm leksan in meri 2,50x3,60 m. Manjših žal nimajo z dovolj debelim leksanom. in sedaj čakam, da pokličejo in da dobim tega mačka v žaklju. Razstavnih eksponatov namreč nimajo. Uvod je torej NAROČILO.

Potrebna je temeljita priprava terena. Glede na to, da je okoli najinega vikenda en sam breg je bila najina ugotovitev, da bo treba kopati. Izbrala sva lokacijo in začela dva vikenda nazaj. Prva težava je bila, kam z vso zemljo?! nič, potrebno bo narediti škarpo, ki bo zadrževala zemljo in spomladi bo tam po vsej verjetnosti greda za zelenjavo. Značilnost parcele je zajtevala, da je bilo izkopano zemljo voziti V hrib. In zvečer so me bolele roke, noge in še hrbet. Oba sva bila precej polomljena - tako pač je, ko se mestni ljudje spravimo fizično delat!

Prejšnji vikend nama je nagajal dež - razmočene zemlje pač ne moreš kopati danes pa Igor že pridno koplje in ravna. Prvo poglavje postavitve rastlinjaka: IZKOP.

Pa dobro kaj je tem ljudem!?

2007-10-04T16:04:00.000+02:00

Delodajalci so ponavadi zlobni in samo gledajo kje bodo delavca prinesli okoli in iztisnili iz njega čim več za čim manj denarja. Tako nekako večina ljudi razmišlja kadar razmišljajo o svojih podjetjih oziroma delodajalcih. Zelo malo se jih spusti v nadaljnje razmišljanje, kaj šele, da bi pogledali drugo plat medalje. Še posebej tisti, ki se »borijo« za pravice delavcev imajo že v startu negativen odnos. Vsak teden dobim na telefon kakšno gospo, ki kliče v zagovor delavkam. Pa naj bo to sindikat ali pa osebna zdravnica, se v telefon derejo name, kot da smo že najmanj deset let skregani.

Pa poglejmo konkreten primer. Delavka je v ponedeljke prinesla zdravniško potrdilo od splošne zdravnice na katerem je nakracano z zdravniško pisavo pisalo: b. bo od 1.10.07 delala po 5h. Ok, od kdaj splošni zdravnik lahko določi skrajšani delovni čas?! Takšne zadeve ponavadi ureja zdravniška komisija na Zavodu za zavarovanje, ki izda ODLOČBo z obrazložitvijo. Kličem v ordinacijo, kjer se oglasi sestra, ki me ozmerja, kaj se mi kot delodajalec gremo, da zahtevamo tako potrdilo. Šok. Prvo kot prvo: jaz kličem, ker me zanima kaj naj s takim zdravniškim potrdilom počnem. Drugo kot drugo: ne se dret name dokler ne povem stavka do konca. No sva ugotovili, da mi kot firma takega potrdila nismo zahtevali in da zdravnica kaj takega še nikoli ni napisala in je to storila, ker ji je pacientka rekla, da so to od nje zahtevali v službi. Jaz se seveda pozanimam pri vseh pacientkinih nadrejenih in izkaže se, da nihče ni tega zahteval. Pokličem punco, ki pove, da je nekaj pomešala in narobe razumela. To je bilo včeraj.

Danes zvoni telefon, na drugi strani zdravnica, ki me ozmerja zakaj nočem upoštevat zdravniškega potrdila in kaj se grem, da ne jemljem resno tega, kar ona napiše. Povem ji, da še nisem slišala, da bi splošni zdravnik odmerjal delovni čas. Ona vsa besna, da ona to počne ves čas in da ima vso pravico, da pacientki, ki je bolna napiše, koliko časa lahko dela. Vprašam po vzrokih zakaj, ona strupeno, da to ni moja stvar in me nič ne briga. Seveda me, če je nekdo bolan je bolan in ne more delat, če je zdrav potem lahko dela! Če je pa bolan in lahko dela 5h, zakaj potem 3 ure ne more?! Zdravnica mi zabrusi, da je to stvar med njo in pacientko in da naj upoštevamo 5 urni delavnik. Sem rekla, da s takim tonom ne bova nič rešile in da se bom pogovorila z našim pravnikom (neki sem pač mogla rečt).

Kličem na Zavod za zdravstveno svetovanje. Končno prijazna gospa, ki prav tako še ni slišala, da bi splošni zdravnik napisal takšno potrdilo. Razloži, da verjetno se res lahko potegne analogijo z zdravniško komisijo in da najverjetneje je bilo mišljeno, da je do nadaljnjega po 3 ure na dan na bolniški, vendar je čudno, da če je že dala potrdilo, da ni zraven napisala obrazložitve. Po brkljanju po zakonih in internetu sem nato konec koncev ugotovila, da je zaposleni res lahko delno na bolniški in se pač del dneva normalno obračunava, del dneva pa kot bolniška. Ok pač nisem vedela, ampak že cel dan razmišljam, kako si zdravnica upa lagat (sestra je rekla, da takega potrdila niso še nikoli pisali, zdravnica, da to redno počne) in bit potem še nesramna?! Ja, sigurno bom še naprej zaupala tistim, ki se imajo za bogove v belem!

Me je matral, sem mogla zventilčkat :)

Sejem Narava -zdravje

2007-10-03T00:51:00.000+02:00

se prične ta teden na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. LINK

Še živa

2007-10-02T22:47:00.001+02:00

Neverjetno kako hitro se obračajo dnevi. Prav nerodno mi je že, da ne počnem drugega kot hodim v službo in popoldne ne zberem več dovolj energije, da bi sploh prižgala računalnik, kaj šele kaj napisala! Ampak toliko kot v službi delam sedaj, nisem še nikjer nikoli. Odkrito priznam. Osem do devet ur nenehne koncentracije... človeka ubije. Popoldne možgani odpovejo sodelovanje. Ampak... počasi zadeve obvladujem in kmalu si bom že lahko vzela vsaj pet minut za kakšen chat pa pogledat maile.

Vikendi so bolj ali ne polno zasedeni z aktivnostmi: predprejšnji vikend smo imeli na sporedu vselitveni žur za "naše" dolenjce. Hrane sem nakupila za 25 ljudi, 19 dejansko prisotnih je jedlo za 15. Odojka so pojedli - mogoče ga je ostalo eno kilo, kruh so jedli... potem se je pa končalo. Niti enega celega kozarca kislih kumaric in paprike nisem spravila v promet, hren je ostal nedotaknjen, taziki sva jedli jaz in Igorjeva sestra. Eno gajbico paradižnika sem predelala v mezgo (ozimnica!!!), s 3 kilami paprike pa še ne vem kaj naj naredim.

Prejšnji vikend smo se odpravili na morje, kjer smo se še malo posončili, zaplavali v osvežilnem morju in se najedli fantastičnih lignjev pri Bertotu. Tale zadnji vikend pa je minil v stilu težkega fizičnega dela. Začel se je namreč projekt RASTLINJAK. Nisem imela fotkota s sabo, zato slike sledijo naslednji teden.

Čisto na hitro...

2007-09-18T09:11:00.000+02:00

Ja teče že tretji teden v novi službi pa še nisem ornk zadihala. Če ne bi bilo toliko sprotnega dela, bi mi že uspelo poštimat stvari za nazaj, tako pa... Popoldne sem tolk psihično utrujena (8 ur koncentracije pač naredi svoje), da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi doma še računalnik prižgala. Ne ni šans. Zato prosim za malček potrpljenja.

Ena sama velika teorija

2007-09-10T20:51:00.000+02:00

Uh, uspelo mi je prebrati Teorijo o skoraj vsem! Robert Barry je psiholog, ki je po trinajstih letih poglabljanja v psihologijo ugotovil, da ta veda ne ponuja vseh odgovorov, ki jih človeštvo išče že tisočletja. Pričel je raziskovati področja religije in fizike in skušal najti skupne točke. Ugotavlja, da se v znanosti nasploh pojavlja čedalje več transpersonalnih in holističnih teženj. Še posebej v psihologiji, kjer se transpersonalnost kaže v tem, da skuša psihologija ven iz okvirov ozkega "jaza" in postaja vse bolj jasno, da je vse med seboj povezano, kar pomeni, da je potrebno v poštev zajeti celotno vesolje. Skozi knjigo ugotavlja, da velike enotne teorije o vsem ni mogoče najti v znanosti sami, ampak v sintezi fizike, psihologije in religije. Tisti deli s psihologijo, so mi še nekako jasni, tam, kjer je vključena kvantna fizika pa bi potrebovala bolj spočite možgančke. Citati velikih modreceve, ki jih navaja skozi knjigo so mi dali misliti, saj je bila vsa modrost, ki nam jo danes prodaja znanost že zdavnaj razkrita. Le z drugimi besedami. Knjigo bi definitivno priporočila v trajno last vsem, ki jih vsaj malo zanima kaj in kako s tem našim življenjem v tem "norem" svetu.

Uvertura k vinu

2007-09-09T22:12:00.000+02:00

Ja sonček je poskrbel, da je grozdje nabralo dovolj sladkorja in vikend je bil optimalen za trgatev. Na Dolenjskem je izgledalo približno takole: najprej smo se zbrali na kavici in piškotih. Potem smo šli med trte, vzeli vsak svoj ajmar in se zagnali med vrste. Ko je bil ajmar poln, smo poklicali brentača, ki je v brenti grozdje odnesel do čebra na prikolici. Ko smo prišli do vrha vrste je vsak dobil štamperle Antigripina. Skozi vrste namreč piha veter pa da ne bi kdo staknil prehlada… je Antigripin obvezen. Po uri in pol je bila na vrsti malica: pohane in pečene perutničke, francoska solata, kruh, vino in seveda potica pa nekaj sladkega. Pa nazaj med trte, kjer smo še eno urco obirali in potem peljali grozdje v klet, kjer se ga je zmlelo in napolnilo velike kadi. Potem je bil seveda čas za kosilo: župa, odojek, pohane in pečene perutničke, vložena paprika, kumarice in na koncu seveda nekaj sladkega, vmes pa seveda vino. In potem smo šli na pomoč še k sosedu. Spet dobro urico trganja, spravilo v klet potem pa je bila na vrsti popoldanska malica: klobasice na sto in en način, solatka, vino, kavica in seveda nekaj sladkega. Zvečer nisem vedela od česa sem bolj utrujena: od trganja ali hrane. Hrbet mi je pridno javil, da sem precej ajmarjev grozdja preložila, noge pa da smo hodili v breg. Dobro, da je trgatev samo enkrat letno! Želodec ne bi zdržal več.

Bizi, bizi, bizi

2007-09-04T19:53:00.000+02:00

Prva dva dni v novi službi... priznam, da sem fejst utrujena. Situacija: gospa, ki je do sedaj urejala kadrovske evidence in vse povezano s kadrovsko administracijo, je odšla iz firme že pred enim mesecev. V avgustu so bili v glavnem dopusti, vse najnjujnejše zadeve je opravil direktor. Torej je velik stvari za popucat za nazaj, da pridem na čisto, da lahko začnem delat naprej. Ne danes in ne včeraj sploh še nisem prižgala interneta. Ni časa. Kolektiv drugače luškan, simpatičen, v glavnem punce. Kljub začetni poplavi informacij se že počutim v svojem elementu. Jupi!!!

Kuhinja Čira-čara

2007-09-02T17:51:00.000+02:00

Kuhanje je opravilo, ki ga zelo rada opravljam, če sem pri volji. Kadar nisem pri volji, kuham makarone, ker so hitro pripravljeni. Poleti, ko je veliko zelenjave še posebej rada eksperimentiram. Imam tudi veliko receptov. Tri leta sem vsak teden iz Delove priloge Ona trgala recepte in jih po kategorijah vpenjala v fascikel. Branje teh receptov me pomirja in mi da motivacijo za kuhanje. Rada dobro jem, zato se tudi pri kuhi potrudim. Poleti, ko je na voljo veliko sveže zelenjave se trudim, da je pojem čimveč surove.

Potem pa pride sezona buč. Pa ne govorim o ta malih bučkah (cuketih), ampak o tistih velikih, rumenih, ki rastejo na vrtu moje mame. Ona jih je vedno pripravljala v omakah, s paradižnikom in kisom… ne moj najljubši okus sploh. In potem sem poleti dobila veliko bučo. V receptih je bil nek recept v kombinaciji s korenčkom, ki ga nisem mogla izpeljati, ker nisem imela korenčka. Pa sem pogledala v hladilnik, kaj imam še poleg buče: čebulo, kislo smetano, kos puranjih prsi in drobnjak. In zakaj ne bi naredila bučne juhe?! Lepo sem prepražila čebulo, na kocke narezala bučo in jo vrgla na čebulco, posolila in zalila z malo vode. Pa se je zadeva kuhala 15 min. Ko so bili koščki kuhani sem vzela palični mešalnik in jih spasirala, dodala kislo smetano in juhica je bila gotova. Že prej sem na majhne kockice narezala purana, ga prepražila na olivnem olju in vmešala v juho. Posuto z drobnjakom sva potem pojedla en, dva, tri. Precej nasitna zadeva.

Danes odprem hladilnik in tam spet leži ena velika buča. A kaj, ko razen jajc in nekaj domače paprike nisem imela ničesar "pametnega". Najprej sem se spomnila, da bi lahko naredila bučne polpete, ampak sem razmišljala, da bo pa to čisto preveč dela, poleg tega pa nimam kaj za zraven k polpetom. In sem se pogumno odločila za ene vrste omleto. Bučo sem naribala, nasekljala čebulico in eno zeleno papriko, dodala jajca, sol in dve žlici moke pa malo muškatnega oreška in maso stresla v ponev. In potem pride tisti trenutek, ko je treba omleto obrnit. Priznam, da mi to še nikoli ni ratalo in, da je vse kazalo, da bo tudi tokrat omleta razpadla, če jo z lopatico dvignem…pa sem vzela drugo ponev in omleto samo prevrnila notri. Povrhu sem naribala še parmezan, da se je lepo stopil in VOILA! Skupaj s papriko v solati okusno in nasitno kosilo.

Za naslednji vikend pa rabim načrt. Na vselitveno žurko na vikendu dobim 23 ljudi! Vrtel se bo odojek, to je že dogovorjeno, kruh in paradajzova solata sta samoumevna…problem je, kaj še dat zraven! Ajvar in zenf ne prideta v poštev… verjetno bom naredila taziki in pa nekaj iz oliv (recept že imam!), še kakšno malo bolj pekočo zadevo (glede na to, da imam domače čilije)…Še kakšna ideja?!

Zadnji dan v službi...

2007-08-31T22:00:00.001+02:00

... je bil danes! In kaj sem počela? V glavnem skoraj nič. Šla sem k sosedom (v tiskarno) na kavico, malo sem še klepetala s sodelavci, potem sem šla kupit malo narezka pa flašo vina, ki pa je nismo spili niti pol! Vsi nekaj abstinirajo. Potem sem svoji naslednici pokazala še kako naredi v Typo3 mailing listo... aja pa še malo sem podebatirala s sodelavci, malo smo se objemali in poslavljali in si obljubili, da se še kaj slišimo. In pridem domov in ugotovim... da sem v zdaj že bivši službi pozabila svoj flis. In se bo treba en dan nujno oglasit, da ga poberem. In sedaj en sproščen vikend in potem novim zmagam naproti, v novi službi, z novim šefom... Jupiii zame!

Nič časa zame

2007-08-29T09:15:00.000+02:00

Mislila sem, kako bom zadnji teden v službi (preden začnem novo) lepo na izi malo zabušavala, se poslavljala in tako naprej...NE, ne bo šlo. Je tukaj že moja naslednica, ki ji moram predat delo in (kakor ugotavljam) jo naučit cel kup stvari, da ji sploh lahko predam delo. Težko je pač razložiti, kako naj naredi mesečno poročilo, če punca ne zna delati z Excelom. Ah, tako pač je. Od petka naprej...not my problem.

Ugotavljam, da sem med službo naredila ogromno čisto osebnih stvari. Šele sedaj, ko imam skoz nekoga za vratom in ne morem narediti osebnih stvari (saj veste maili pa brskanje po spletu, branje blogov...) vidim, da je bilo tega kar precej. Tako sproti, vmes, ko čakaš, da ti program kaj sprocesira ali pa ko računalnik melje določene zadeve, pa vmes med malico...

Tole pišem na hitro, medtem ko je šla "ta nova" na sestanek k šefu. Tako da... zato me ni na Gmailu ta teden!!!

Še en vikend na vikendu

2007-08-27T21:16:00.000+02:00

Letos sva postala ponosna "veleposestnika" lesenega vikenda v Suhi krajini (Žužemberk, Dvor... tisti konci). Hišica narejena...prazna, okolica zanemarjena. Skoraj 4 leta se ni noben niti dotaknil okolice. Ker slika pove več kot beseda...

Takole je izgledalo ob nakupu:

Okoli hiše stara olesenela stebla in robide...

Notranjost je bila bolj ali manj neopremljena...

... pa sva jo opremila...

...malo popestrila

in poštimala zunanjost, da izgleda bolj prijazno

in sedaj že uživava v miru, branju in "meditiranju", relaksiranju... imava že tudi prvo letino domačih jabolk...manjmi! Privoščim vsakemu, da bi imel svoj čudoviti kotiček... svoj del raja!

Kaktusi

2007-08-23T23:02:00.000+02:00

Mi je že kar malo nerodno – že tri mesece pišem blog pa nisem še nič napisala o svojih kaktusih. Da me ni sram! Ja, zbiram kaktuse in jih imam nekaj čez dvesto – med zbiratelji velja, da je to mjhna zbirka. Med njimi je kar nekaj »cukerčkov«, ki sem jih dobila od strejših zbiralcev ali pa na raznoraznih srečanjih, sejmih, kaktusarnah...kjerkoli smo že pohajkovali z društvom.

Začelo se je z majčkeno zbirko na terasi, ki je rasla in rasla, dokler ni postal problem prezimovanje in je bilo potrebno narediti rastlinjak – jaz mu pravim kar moja velika topla greda. Da bi kaktuse pripravili do cvetenja, jih je treba namreč prezimovati, to pomeni, da jih približno konec oktobra prenehamo zalivati in jih postavimo v svetel prostor, kjer je temperatura okoli 10 stopinj. In na suhem in hladnem ostanejo nekje do marca, ko jih počasi začnemo navajati nazaj na vodo. In potem cvetijo!!! Nekaj časa sem se trudila, da bi jih pri tem ujela in ovekovečila in slike so pristale na ogled celo na internetu . Potem pa sem se selila od doma in jih eno celo poletje obiskovala samo občasno, letos pa so romali na vikend, kjer na balkonu pridno čakajo, da dobijo stalno domovanje v čisto pravem rastlinjaku. Projekt rastlinjak se bo začel prihodnji mesec, ko bova z Igorjem sama svoja mojstra pri postavitvi.

Kaktusi so nekaj čisto posebnega. So rastline, ki ne zahtevajo veliko skrbi, zahtevajo pa veliko sonca, toplote in nekoga, da se z njimi pogovarja, jih pohvali, ko lepo cvetijo in jih odreši volnatih uši in rdečega pajka, če jih slučajno napadejo. Med ljudmi je veliko govora tudi o energetski vlogi kaktusov, po fengšuju naj bi celo bili slabi za prostor, ker imajo ostre špice, veliko pa jih kaktuse postavlja k računalnikom, ker naj bi vpijali sevanje in baje, da prav dobro uspevajo. Pa ne zaradi sevanaj, ampak zaradi suhega zraka, ki je ponavadi v prostoru, kjer stoji računalnik.

Kaktusi rastejo izključno na ameriških celinah (kar izvira od drugod ni kaktus!) in to na sušnih, sončnih področjih. Energetsko gledano so njihove bodice naravne antene, ki sprejemajo sončno svetlobo in jo preko korenin dovajajo v zemljo ter jo na ta način energetsko polnijo. To je energetska funkcija kaktusov. Zato imajo tudi tako zelo občutljive korenine. Kar vpijajo, shranjujejo v svojem telesu in dovajajo v zemljo. Če stojijo v prostoru, kjer je veliko slabih sevanj kaj hitro propadejo. Moji kaktusi bodo v novem rastlinjaku ravno zaradi tega posajeni v zemljo, v dvignjeno gredo. Kako bo to izvedeno in kako bo izgledalo pa takoj, ko se bom tega lotila.

naša Mati Zemlja potrebuje pomoč

2007-08-21T16:46:00.000+02:00

Ni mi vseeno v kakšnem okolju živim, zato se pridružujem akciji blogerji za okolje.

Uradna spletna stran je TUKAJ.

Ribarjenje - danes in nikdar več

2007-08-21T14:01:00.000+02:00

Ribe niso bile nikoli na vrhu moje prehranjevalne verige. Čeprav so zdrave in imajo baje vse sorte dobrih snovi v sebi, me niso nikoli povsem prepričale. Ja, sem jih jedla in kadar sem jih pohvalila, so bile res odlično pripravljene, saj pohvala od nekoga, ki mu ribe niso v gurmanski užitek, šteje kot najboljši kompliment. Od vseh morskih rib imam najrajši postrvi. Oziroma sem jih imela. V soboto so na obisk prišli prijatelji in z igorjem sva jim želela postreči s postrvmi na žaru. Ker je v bližini (v Dvoru natančneje) velika ribogojnica, sem se odpravila po čisto sveže postrvi. Po 6 postrvi.

Pred mano so bili trije odjemalci in vsak je vzel po 10 postrvi. Naj takoj povem, da mi ribe smrdijo dokler niso pečene. Tam v ribarnici pa se vonju crknjenih rib pridruži še vonj po umetni ribji hrani. FUJ!!! Ampak dobro, sem si rekla, bom preživela, da dobim svojih 6 rib. Že prej sem se odločila, da če mi jih v ribogojnici ne očistijo, jih ne bom vzela, ker jaz rib ne bom čistila! Ampak v ribogojnici ribe tudi očistijo. Da se vrnem k odjemalcem pred mano. Stric, ki dela v ribogojnici je čistil 10 postrvi, ko sem prišla: vsako prerezal po trebuhu, jo razprl in s posebnim sesalcem izsesal ribi drobovje. Potem jih je splaknil z vodo, dal v vrečko, na tehtnico in zaračunal. Ko, sem videla, kako je razparal trebuh ene petim ribam, sem se odločila, da ta prizor mojim očem čisto nič ne paše in sem gledala malo bolj vstran, opazovala, kako se v bazenčkih premetavajo lepe, velike postrvi. Potem, ko je odpravil prvega odjemalca, je stric vprašal drugega koliko bo rib in se odpravil proti enemu od bazenčkov - približno 4 mete stran od mene. V roke je vzel veliko mrežo in zajel ribe, jih stresel v gajbico, vzel v roke lesen bat in ujel ribo. Mahnil jo je po glavi in nehala je migati, nato jo je vrgel v drugo plastično gajbico in v roko ujel naslednjo živo ribo, jo mahnil po glavi in tudi ta je nehala migati. In tako še osemkrat. V tistem mi je v glavi kliknilo, da stric UBIJA živa bitja. Ok, tega ne bom gledala! In sem se obrnila stran. Nos mi je še vedno govoril, da so tam ribe in čeprav sem gledala stran, sem SLIŠALA, kako je vsako ribo s krepelcem po glavi.

Potem je stric ribe prinesel do mize, kjer je spet vsaki odprl trebuh in izsesal notranje organe. Počasi se je moj želodec začel obnašati čudno. Vonj rib, zavedanje, da grejo po tisti cevi ribja čreva, da so bile ribe 3 minute nazaj še žive.... bljak. Če bi morala čakati ribe samo zame in Igorja bi se v tistem trenutku obrnila in šla, ampak prijatelji pridejo na ribe. In sem čakala naprej, da je postregel še tretjemu gospodu pred menoj. Iz trenutka v trenutek mi je postajalo bolj slabo... Medtem je prišlo tja še kar nekaj ljudi in, ko je stric do konca postregel gospodu pred menoj, se je zopet odpravil do bazenčka in začel z morijo. Očitno se je odločil, da bo potolkel malo več rib, da mu ne bo potrebno vsakič posebej hoditi do bazena. In v gajbico je nametal vsaj še trideset rib. Ko jim je začel čistiti trebuhe, sem še komaj stala na nogah in vsebina želodca se je dvigala in spuščala in obračala. Prijela sem svojo vrečko rib, odštela 7 evrov, se vsedla v avto in sklenila, da rib ne jem več. Ko sem se pripeljala domov, sem z dvema prstoma prijela vrečko z ribami, jo vrgla na mizo, izjavila, da se teh rib ne dotaknem sploh in planila v jok.

Življenje lahko preživim tudi brez ribjega mesa. Fuj, bljak, RIBE...NIČ VEČ, HVALA!

Poletno branje

2007-08-19T20:58:00.001+02:00

Letos sem na dopust, kot ponavadi, vzela toliko knjig kolikor dni naj bi preživela v ležernem poležavanju na morskem zraku in nastavljanju sončnim žarkom. Če cel dan ležim, moram nekaj početi in ker hitro berem, moram imeti zalogo. Na začetku poletja sem se odločila, da znova preberem knjige iz zbirke Anastazija in že prej sem prebrala prvo knjigo. Na morju sem do konca prebrala drugo. Ugotavljam, da pravzaprav nisem izvedela veliko novega, sem pa razlago in nauke sibirske puščavnice nekako lažje integrirala v svojo duhovnost in jo malo bolje povezala s prakso (vsaj tisto, kar sama lahko uporabim). Da celotno zbirko preberem še enkrat, sem se odločila, ker je te knjige mogoče brati na več nivojih in me je zanimalo, kako jih bom doživljala sedaj. V knjigah je napisan zelo preprost pogled na svet, ki ga je sodobna civilizacija pripeljala do skrajnosti materializma. Najbolje, da kar sami primete knjigo v roke in začnete z branjem. Toplo priporočam.

Po knjigi s katero moram sodelovati, sem poprijela za nekaj lahkotnejšega: Angeli in demoni avtorja Dana Browna. Priznam, da je nisem spustila iz rok, razen ponoči, ko zaradi teme nisem mogla brati. In priznam, da me je potegnilo v svet znanosti, religije, iskanja znanstvene potrditve Boga, svet umetnosti in skrivnih namigov. Uh in kakšen razplet! Če je kdo še ni bral... dobra kriminalka ni kaj... vsebine pa ne izdam, ker potem ne bo tako napeto!

Naslednja je najnovejša knjiga založbe Cangura: Al Eksandra. O njej pa malo več. Aleksandra se je v najstniških letih podala v Libanon, kjer je našla svojega bodočega moža. Sedaj se vrača nazaj v Libanon k svojemu (precej starejšemu) ostarelemu možu, ki ga ni videla že dvajset let, ker naj bi bil bolan. Ko se sreča z njim ugotovi, da jo je s pretvezo zvabil v Bejrut, samo da bi jo prepričal naj proda svojo polovico velikega stanovanja, da bi on lahko poplačal svoje dolgove. Mislim, da je približno eno leto prebila v Bejrutu in v tem času se je spominjala svoje preteklosti. Knjiga ni napisana linearno, ampak skače v trenutni čas, ko se odvijajo prepiri z možem pa nazaj v preteklost. V čas, ko je bila še mlada, v čas, ko je imela pestra ljubezenska razmerja s svojimi mioškimi pa v začetna obdobja zakona, ko sta bili njeni hčerki še majhni. Aleksandra je doživela in preživela tudi 8 let državljanske vojne in razlaga dogajanja in ozadje tistega časa. Knjiga je vpogled v dele njenega življenja, razmišljanja, spominov, je opis libanonske družbe in bejrutskega življenja in libanonske kulinarike. Še posebej všeč mi je bilo to, da kadar avtorica omeni določeno jed je zraven tudi recept za njeno pripravo.

Ne morem reči, da je knjiga lahko branje... slog pisanja je namreč precejnelinearen. To pomeni, da avtorica opisuje določen dogodek, ki v njej zbudi spomine in kar takoj preskoči na obujanje spominov, vmes doda še razmišljanje na določeno temo potem pa nazaj na začetni dogodek. Ob branju sem tako morala zbrano slediti, si zapomniti in sproti ugotavljati kam kaj paše. Na določenih predelih knjige sem postala kar malo nervozna, ker so se zadeve tako prepletale, da nisem vedela ali Aleksandra opisuje dejansko dogajanje ali je tisto le del njenega razmišljanja. sem pa se zabavala ob tem ko sem jo analizirala kot osebo: z vsemi njenimi muhami, izbruhi, strahovi in razmišljanjem sem jo lahko brala "kot odprto knjigo". V sodbe in ocene njenega karakterja se ne bom spuščala, ker to ni moj namen tukaj... pravzaprav sploh ne vem ali naj knjigo priporočim ali ne... vem, da bom sprobala nekaj receptov, drugače pa bo knjiga verjetno nabirala prah na polici. Sem pa že Igorja opozorila, da naj se lepo obnaša, ker drugače ga bom kar natepla, tako kot se je Aleksandra znesla nad svojim ostarelim možem, ko so ji popustili živci!

Avtorica z indijanskim imenom Silver Raven Wolf je napisala knjigo o Angelih, ki mi jo je posodila prijateljica. Avtorica opisuje kako priklicati in "uporabljati" angele pri magičnih obredih. Nekako se mi ni uspelo prebiti skozi knjigo do konca. Obredi in invokacije, čaranje, postavljanje oltarjev in uporaba vseh mogočih pripomočkov me niso potegnili. Z angeli se lahko pogovarjam in jih prosim za pomoč brez vsega tega. Hvala, ampak ne hvala.

Trenutno zaključujem branje knjige Teorija o skoraj vsem (za skoraj vsakogar). Super pregled iskanja človeka, smisla bivanja in iskanja Boga skozi zgodovino znanosti, religije, filozofije, duhovnih smeri, ki nam jih podaja psiholog, ki je ugotovil, da ena sama -ija ne more ponuditi enega odgovora, sploh pa ne na vse. Superca. Več napišem, ko jo preberem.

Na hitro

2007-08-14T19:21:00.000+02:00

Včeraj spet videla mojo Matejo, ki je najbolj fejst punca pod soncem! Danes že laufam na mini dopust do nedelje. Kam? Na Dvor seveda, na naš čudoviti vikend. Včeraj mi nikakor še ni uspelo sneti slik iz fotoaparata, zato danes ena slikica šotorčka, ki je bil naš domek na Krku.

Vonj borovcev zdaj in nič več!

2007-08-13T15:11:00.000+02:00

Nazaj z morskih počitnic. Bilo je zelo sproščujoče, brez hudih pretresov. Kamp Konobe je eden lepših kar sem jih videla in šotor postavljen v senci borovcev je nekaj kar mi pomeni zelo veliko. Nasploh jaz osebno morje povezujem z vonjem po borovcih. Če pridem na morje in ne voham borovcev... nisem na morju! Vedno je bilo očarljivo opazovati veverice, ko skačejo po drevesih in tokrat, sem bila temu že skoraj preblizu. Zjutraj ob sedmih, ko se je veverica odločila, da so nad najinim šotorom najousnejši storži... naenkrat ni bila več tako očarljiva. In, ko so na šotor začeli deževati storži, ki jih je mala repata zver metala dol z drevesa... jaz vendar spim!!!

V četrtek se je vreme skisalo in je bilo cel dn oblačno, zato sva v petek spakirala kufre in se odpravila na vikend, kjer je vsaj trdna streha nad glavo in štedilnik za pripravo normalne hrane – če človek tabori s šotorom je zadnja stvar, ki si jo omisli kuhana hrana. Dva dni lepo še v službi potem pa še zadnji letošnji mini dopust.

Končno dopust!

2007-08-03T11:23:00.000+02:00

Na morje, na morje, na morje grem danes! S šotorčkom na Krk. S sabo imam samo 5 knjig. Za en teden bo zadostovalo (upam!). Ko pridem nazaj, poročam o vsem pomembnem!

Lep pozdrav s počitnic vam pošiljam že zdaj!

Teerraaafooolk

2007-07-30T15:12:00.000+02:00

Jaaaa! V soboto na magičnem koncertu Terrafolka. Ob izviru Krke, na prostem, pod smrekami. Čisto noro. Dveinpolurni koncert poln užikov. Če ne veš ali bi si ogledal dobro komedijo ali poslušal glasbo, greš na koncert Terrafolka. Harmonika, kitara, violina in kontrabas zažigajo! Njihove glasbe pač ne moreš uvrstiti v zvrst, ker je vse skupaj namešano – kot odlična mineštra. Dokler nisem lani videla posnetka z njihovega koncerta v Križankah si nisem predstavljala, da se lahko glasbi smejiš. Sedaj to počnem!

V glavnem toplo toplo priporočam obisk njihovga koncerta, nakup Cdja ali pa samo za pokušino klikni tukaj.

SLUŽBO IMAM!

2007-07-30T12:04:00.000+02:00

Tam kjer mi ni uspelo v prvo! Tam kjer smo bile na razgovoru 4 in je dobila službo tista, ki je dobila največ glasov in takrat to nisem bila jaz. Se je izbranka premislila. Začnem s 1.9.2007.

Jupiiii!!!!